Polet – Željko Kozinc: Tako blizu Ljubljane.
Polet, četrtek, 31.01.2008 – Na svoji zemlji
Iz Ljubljane je Javorski vrh z avtom dostopen v pol ure. Za dostop s kolesom je potrebna kakšna ura več. In kaže, da se je ta vrh priljubil zlasti plemenu kolesarjev, zakaj ko enkrat prevozijo Sadinjo vas in Podlipoglav, se vijugava asfaltna cesta precej otrese avtomobilskega prometa in kolesar laže zadiha. Vzpon nekaj kilometrov poteka, kolikor ga v senčni dolini določa šumni potok s prevzetnim imenom Reka, k vasi Javor, tako se cesta postavi nekoliko vkreber (13 stopinj) in je treba premagati okoli 300 višinskih metrov. No, ta vzpon skozi lepe vasice, senožeti in sadovnjake je ravno pravo potrdilo, da jih je nekaj v nogah. Kako so srečni šele ob vračanja, ko »polagajo« ovinke, da jim vse frfota okoli ušes, kakor da bi imeli krila. Iz vasi Javor je še okoli dva kilometra na Javorski vrh, cesta pa se potem dviga in spušča na sosednji kucelj Žagarski vrh, ki je 15 m nižji od Javorskega, se nadaljuje pod Babno goro (544 m) in doseže prelaz pri kmetiji Pečar (460 m). Od tam se spusti v dolino potoka Betežica in kmalu doseže Sostro; »klobasa« je zašpiljena. Če bi pešec ubral to kolesarsko smer, bi porabil ves dan, pa še iz Sostrega bi moral stopiti tisti kilometer do Sadinje vasi, kjer je bil pustil avto, ali kamor ga je pripeljal ljubljanski mestni avtobus. Če se je že odločil za pohodniško pravovernost, jo je bolje kot po kolesarski smeri ubrati iz Sadinje vasi po označeni Krožni kostanjevi poti, ki ga mimo kmetij in skozi gozdove pelje naravnost na Javorski vrh.
Za bolj udoben izlet, še zlasti če so zraven otroci, je najbolje pustiti avto na parkirišču pod javorsko cerkvijo, potem pa priti razmeroma hitro na vrh in užiti sprehod po vršnem slemenu. To velja še zlasti zdaj pozimi, ko ni košnje in paše, ko človek nima slabe vesti, da kmetovalcem taca po njihovih žuljih. Užiti pride od uživati – ali obratno. To je izlet za tiste uživaške planince, ki imajo radi prijetno in udobno hojo po golih, razglednih slemenih.
In kaj je tako imenitnega na Javorskem vrhu? Vse. Že sam vrh, ki s svojimi 641 metri sicer ni kakšen triglav, je pa s svojim širnim, pretežno golim slemenom, za katerega lahko porabiš pol ure, da ga obhodiš, eden od čokatih kraljev med dolenjskimi razgledišči. Izletnik ima občutek, da vidi pol Slovenije; če zraven natanko premeri zemljevid, ugotovi, da se ni veliko zmotil. Malokje z enim samim zasukom tako jasno vidi našo severno in južno mejo. Na tem hribu je kakor na sosednjih Jančah nekaj obolnega, kar koli naj bi že ta beseda pomenila. Je oblok, obok in obod, saj se prostrano loči in boči nad že tako zaobljeno deželo, in je v njej nekaj obojno oblega. Svet je brez strmin, kaj šele prepadov, brez steza, ki bi te pripeljale v tesnobne pustote. Sleme, ki se z vrha spušča na jug, na podlipoglavsko stran, pozimi zbuja občutke, da bodo kmalu pognale gobe marčevke. Zemlja je polna zaselkov, povsod rodna, pa polna samot. Sadje v starih sadovnjakih, večinoma neškropljeno, leži zgnito po tleh. Zato pa se vam bo na zahod v ne predaljni daljavi svetlikalo na tisoče oken in streh in dimnikov; videli boste, kako nenavadna je strateška lega Ljubljanskih vrat. Razgled z Javorskega vrha je kratkomalo sijajen. Ko enkrat jasno zagledaš Triglav – katerega piramide, najvišje med snežniki, ne moreš zgrešiti – se je pač lahko orientirati tudi po »ljubici nebes in sreče«, kakor je rekel Prešeren; ali pa tudi nesreče, če smemo dodati. Dobro je včasih Ljubljano gledati od daleč. Zadimljena leži v nekakšnih naravnih kleščah Golovca in Šišenskega hriba. Na jug se ne more razlesti, ker barjanska tla zavirajo zidavo, zato pa si je zadrgnila vrat s pozidavo rodovitnih polj in travnikov na severu, tam, od koder njeno grlo pije vodo in njena pljuča vdihavajo zrak.
Željko Kozinc