Gorniška potepanja: Snega je že ob začetku ture kar nekaj, a sledi so zanesljive. Po gozdu gre brez težav, na melišču, pravzaprav snežišču pod Lojtro, pa se malo ustavi. Stopinj ni več.
Prednovoletna telovadba
Splužena cesta, ki iz doline Kokre pripelje do domačije Roblek (pa to ni Avsenikov Roblek), nama omogoči nenadejano visoko izhodišče za najin današnji cilj - Kalški Greben.
Snega je že ob začetku ture kar nekaj, a sledi so zanesljive. Po gozdu gre brez težav, na melišču, pravzaprav snežišču pod Lojtro, pa se malo ustavi. Stopinj ni. Gamaše na noge in svet je takoj lepši. Snega je z vsakim korakom več, vendar nekako prikopljeva do Lojtre. Železje je bolj ali manj skrito, a nekako gre. Na precej izpostavljenem robu, od koder si lahko zelo hitro zopet v Roblekovem kotu, rajši gledava nekam proti Triglavu. Ko mu obrneva hrbet se začneva pretepati z rušjem. Pod Dolgo Njivo ga je obilo, pot pa... No ja, nekje vsekakor je, toda zagotovo ne tam, kjer hodiva midva. Malo pred planino jo najdeva.
Skodelica čaja pred fletno hiško nama da novih moči. Nadaljujeva proti Škrbini. Smer letne poti, ki sva jo spoznala, ko sva bila še mlajša, nama je nekako ušla iz spomina, zato se lotiva kar prve grape, ki jo zagledava.
Proti vrhu je že kar pošteno strma (še posebej, ker imava cepina "varno spravljena" na nahrbtniku), a se nekako rešiva v - rušje! O marička, danes se bova pa še "najedla" te zelene nadloge. Kje je šele vrh!? Po kratki telovadbi spet padeva na pot. A le za kratko. Potem pa... Znajdi se! Stopinj predhodnikov dokončno zmanjka. In to sredi ničesar!
Nekomu se ni več dalo naprej. Kaj zdaj? Obrneva tudi midva? Ma neee!
Rušje z meter debelo snežno odejo je obupna kombinacija! Premalo, da bi šla povrhu, a hkrati peveč, da bi se plazila spodaj. Kaj je razmišljala lepša polovica ne vem, jaz sem bil prepričan, da vrha danes ne bova videla. Vendar midva se ja ne predava tako zlahka. In se tudi danes nisva...
"Samo" slabo uro sva se še ubadala z rušjem. Na grebenu, ki vodi proti vrhu (2244 m) je vse lažje. Predelan sneg omogoča uživaško hojo.
Udobno zleknjena pri velikem možicu, ki naju varuje pred vetrom, se zazreva v osrednjo verigo Grintovcev. Lepo. Še enkrat več nama ni žal, da sva se spodaj v rušju odločila, da greva naprej.
Sestop? Vedno lažje, kakor navzgor, čeprav sestopno smer malo "popraviva". To sicer pomeni ponovno gazenje, a izbereva boljšo smer in pristaneva na stopinjah ravno tam, kjer želiva - na prvi izravnavi nad Dolgo Njivo. Tod so se zjutraj končale stopinje predhodnikov. Vmes naju razveseli še gams, ki veselo skaklja pred nama.
Na planini je dan začel jemati slovo. Gorenjska ravan je še vedno prekrita z meglo. 
Sonce je počasi tonilo za obzorje ...
In tudi midva sva po Lojtri potonila v noč.