Slovenska himna je bila v vseh elementih spočeta pod Plešo na Vipavskem, v Šembidu, kot so domačini imenovali svoj Št. Vid, ki je postal po slovenski komunistični revoluciji Podnanos - Prijatelj somišljenika Valentina Staniča, prvega veleturista Vzhodnih Alp
Slovenske novice, sobota, 27.10.2007 - Tedenska tribuna
Rojstvo Zdravljice pod Nanosom
Slovenska himna je bila v vseh elementih spočeta pod Plešo na Vipavskem, v Šembidu, kot so domačini imenovali svoj Št. Vid, ki je postal po slovenski komunistični revoluciji Podnanos. Tam naj bi šembijski župnik Matija Vertovec nagovoril svojega znanca ali celo prijatelja Franceta Prešerna, da napiše hvalnico vinski trti – in pesnik je napisal Zdravljico. Minila so desetletja, ko se je v prav istem Št. Vidu pod Nanosom rodil Stanko Premrl, duhovnik in eden od najplodnejših slovenskih skladateljev, ki je Zdravljico uglasbil, in še so pretekla desetletja, ko je ena izmed kitic Prešernove pesmi v Premrlovi uglasbitvi postala slovenska državna himna.
Domačini iz Podnanosa si bodo prihodnje leto oddahnili, ko se bodo skozi njihov kraj in mimo njihovih hiš po dolgih letih nehale valiti nepregledne kolone avtomobilov, tudi najtežjih tovornjakov. Tam je zdaj tako hudo, da starejši in počasnejši ljudje sredi dneva čakajo desetine minut, preden pridejo iz enega konca kraja v drugega, na primer iz cerkve na pokopališče, kajti hrupna motorna žaga noč in dan razpolavlja Podnanos. Popotniki iz osrednje Slovenije na Vipavsko in Goriško na poti skozi Podnanos samo zmanjšajo hitrost na najvišjo dovoljeno in spet pritisnejo na plin, brž ko je kraj mimo. Ko bo največji del prometnega toka preusmerjen na avtomobilsko cesto visoko nad kraj, bo marsikateri popotniški romantik nemara ustavil avto na parkirišču ob podnanoški avtobusni postaji, se sprehodil po majhnem kraju in odkril, kako pomembni možje so njega dni modrovali za tamkajšnjimi zidovi.
Nebeški ključar varuje vodovod
Najbrž se bo najprej ustavil ob mirni glavni cesti sredi kraja, ki je zdaj tranzitni prometni pekel, pri spomeniku, ki ne skriva, zakaj so ga postavili. V kamniti niši stoji rimski glavi podoben doprsni spomenik, pod njim pa je vodovodna pipa. To je bil prvi javni vodovod v kraju, ki ga od vsega začetka varuje nebeški ključar sveti Peter. Zdaj si vodo vsakdo v kraju toči iz svoje pipe, krajevni javni vodovod pa je ostal kot spomenik do današnjih dni.
Ko bo šel dalje po glavni hrupni in nevarni cesti proti Vipavi, bo prišel na robu Podnanosa do urejenega majhnega pokopališča, ob katerem je napis, da je njegov delček z grobovi vojakov iz prve svetovne vojne zaščiten kot kulturni spomenik.
Prav na koncu te božje njive, ob zidu mu bo padel v oči star nagrobnik, na katerem je zapisano:
Kemia. Vinoreja. Občna povestnica. Zvezdoslovje. Shodni govori. Rodoljubu iskrenimu, v spisih svojih neumerlimu gospodu Martin Vertovc, slavnodosluženimu fajmoštru Št. Vidskimu, rojenimu v Samariji 28. jan. 1784, umerlimu v Št. Vidu 2. sep. 1851. Je postavil ta spominek hvaležni stričnik Filipp Vertovc.
Polihistor Vertovec
Z vsem, kar piše na vrhu spomenika, se je v resnici ukvarjal župnik Matija Vertovec, ki se je in so ga podpisovali kot Vrtovec, Vrtovc, Vertovc in Vertovec, dokler se duhovnikovi poznejši rodovi niso dogovorili za zadnje. O vsem tem je napisal celo prve knjige, ki so s teh področij izšle v slovenščini.
Leta 1844 je na skoraj 300 straneh izšla njegova Vinoreja za Slovence, v kateri je pisec med drugim prvi na Slovenskem svetoval vinogradnikom, naj vinograde tudi gnojijo, česar dotlej niso delali. Tri leta pozneje je izšla njegova Kmetijska kemija, to je notorne postave in kemijske resnice, obernjene na človeško in živalsko življenje, na kmetijstvo in njegove pridelke. V uvodu je zapisal: »Namenili smo se bili in srčno želeli ljudske bukve Slovencem spisati, v katerih bi – poleg božjih zapovedi in cesarskih postav – vse nepremakljive notorne postave, ki se vežejo z dobro rastjo, z zdravjem in življenjem človeka, živine in rastlin, na kratko in vendar umevno razložili.«
Kakšno leto pozneje je izid te knjige sam komentiral za tisto obdobje skoraj revolucionarno: »Zakaj bi vendar vi, Slovenci, katerih očaki so bili rod za rodom kmetovalci, tudi enkrat, in sicer v kmetijstvu, ne napredovali? Z molitvenimi bukvicami se še pri ljudstvu ne doseže vsega!«
Komaj tri leta zatem so izšli njegovi Shodni ogovori, pridige, ki jih je imel predvsem po Vipavskem in Primorskem. Med njimi je tudi tista, ki jo je imel na binkoštni ponedeljek leta 1820 v cerkvi sv. Hieronima (ali, kot pravi Vertovec, sv. Jeronima) na Nanosu. Nekateri slovenski planinski teoretiki so prepričani, da je ta njegova pridiga na gori najstarejši slovenski planinski spis, saj je duhovnik želel v njej razložiti dvatisočglavi množici romarjev pod vrhom Nanosa poleg nekaterih verskih resnic tudi to, zakaj hodijo ljudje tako radi na visoke gore.
Že pred tem je v Bleiweisovih Novicah, Letopisu Slovenskega društva, in drugod pisal članke o svetovni zgodovini ter na prošnjo Petra Kozlerja, avtorja znamenitega Zemljovida slovenskih dežel, pripravljal knjigo o svetovni zgodovini, a ga je prehitela smrt. Njegovo Občno povestnico ali zgodovino celega sveta, ki je bila prva v slovenščini napisana svetovna zgodovina, je končal Miha Verne. Bila je tako temeljno delo, da ni vsebinsko prav nič izgubila, čeprav je izšla šele po smrti obeh. Kot posebej navaja Branko Marušič, eden od najtemeljitejših preučevalcev Vertovčevega življenja in dela, ne gre spregledati nekaterih njegovih ugotovitev iz srede 19. stoletja, ki so nadvse aktualne še zdaj:
Če v Ogled greste, ne stopite nikakor iz nekdanje stare Slovenije.
Ali:
Ne da bi komur koli vsiljeval svoje prepričanje, sem vendarle trdno prepričan, da so bili Slovenci pred Rimljani v teh krajih. Rimci so še Terg našli in so ga Tergeste imenovali.
Ali piše o razširjenosti Slovanov med Malo Azijo in Srednjo Evropo ter o poselitvi južnih Slovanov na Balkanski polotok, kjer so se združili s tam že prej naseljenimi Slovenci.
V spisu Zvezdoslovje, ki je izšel leta 1847 v Bleiweisovih Novicah, je Vertovec pisal, kot da bi prej prebral ustrezne knjige iz konca 20. stoletja:
Kakor je na naši zemlji, ki je ena od najmanjših temnih zvezdic, povsod, kamor se ozremo, življenje, smo prisiljeni misliti in soditi, da je na vseh drugih zvezdah tudi njim ustrezno življenje; da so tudi z rastlinami in živalmi od najmanjših do največjih posejane, pa tudi z razumnimi bitji, ki so na nižjih ali pa menda pogosto na višjih stopnjah razuma od človeka.
Prijatelj somišljenika Staniča
Matija Vertovec se je rodil leta 1784 v veliki kmečki družini s sedmimi otroki v zaselku Jakulini nedaleč od Šmarja na Vipavskem. V duhovnika je bil posvečen leta 1807 v Gorici. Že poldrugi mesec pozneje je nastopil duhovniško službo v Vipavi, leto in pol zatem je postal kaplan na Planini pri Ajdovščini, kjer je živel štiri leta, od tod pa je v začetku leta 1813 prišel za župnika v Št. Vid pri Vipavi, kjer je ostal kar 38 let, do smrti leta 1851. Pokopali so ga v kraju, kjer je preživel največji del življenja.
Kraj se je imenoval po svetniškem patronu Vidu, ki domuje v istoimenski domači cerkvi, do konca druge svetovne vojne in še nekaj let potem. Ko je komunistična oblast preimenovala v Sloveniji skoraj vse vsaj večje kraje, ki so se imenovali po svetnikih, je Št. Vid postal Podnanos, kar je bilo – izjemno – tako posrečeno poimenovanje, da se je skoraj brez ugovorov obdržalo do današnjih dni.
Matija Vertovec, znameniti mož svojega časa, je bil sodobnik in vsaj dober znanec, če ne prijatelj enako znamenitih Slovencev.
Poklicni kolega je bil z Valentinom Staničem, rojenim nedaleč od Kanala ob Soči, prvim veleturistom Vzhodnih Alp, kakor so ga imenovali, se pravi prvim in najboljšim evropskim alpinistom tistih časov, ki je kot prvi na svetu priplezal na takrat najvišjo nemško goro Watzmann in bil v prvenstveni merilni odpravi na najvišjo avstrijsko goro Grossglockner. Z daljnogledom so ga gledali iz varnih nižin, ko je na vrhu Velikega Kleka zapičil med skale komarčo, obsekano smreko, ki je služila za lestev, in splezal po njej do vrha, da je bil še višje od najvišje točke na gori. Enako kot Vertovec je pisal poučne knjige in članke, učil svoje farane branja in pisanja, bil je tudi domači zdravnik in veterinar ter še marsikaj drugega.
Kramljanja ob kapljici s Prešernom
Vertovec je bil tudi sodobnik in vsaj dober znanec, če ne že prijatelj odvetnika in pesnika Franceta Prešerna, čeprav nazorsko najbrž nista bila popolnoma usklajena. Tiste čase seveda ni bilo bloganja, s katerim bi se Vertovec, kolikor ga poznamo po življenjepisu, gotovo ukvarjal in bi svoje pogovore s prijateljskimi sodobniki ovekovečil, vendar se ve, da je pesnik Prešeren v Št. Vidu pogosto obiskal naravoslovno usmerjenega in široko razgledanega duhovnika Vertovca. Če ne drugega, je bila njuna trdna stična točka vino – vipavec je bil že takrat na Slovenskem izjemno cenjena pijača, ki sta jo tako pesnik kot duhovnik vsak s svojega zornega kota, kolikor je bilo le mogoče, poveličevala. Na domu šembijskega fajmoštra, kot so takrat vaščani imenovali svojega dušnega pastirja, ob teh obiskih prav gotovo ni bilo tako hrupno kot na gradu Prežek na Dolenjskem, lastnini Prešernovega prijatelja Andreja Smoleta. Tam se je literarna prijateljska druščina vsakič do jutra tako glasno veselila srečanja in ga izdatno zalivala z žlahtno kapljico, da o tem niso govorili le dolenjski sodobniki, ampak se je v ljudskem izročilu in celo v literaturi spomin na to ohranil do današnjih dni. V Št. Vidu je ob vsakem Prešernovem obisku pogovor seveda trajal pozno v noč, hudega pijančevanja pa zanesljivo ni bilo.
Poleti leta 1843, ko je najlepša slovenska cvetlica že davno odcvetela in je kazalo na dober rod, je Vertovec v Novicah objavil hvalnico Vinske terte hvala, ki se končuje takole: Tvojo čast, vinska terta, še dalej povikšovati, bom perviga pevca med nami, pevca ljubezni, naprosil, de, kar ni meni mogoče, tvojo hvalo k večnimu spominu v lepo vezane verstice zloži. Nekateri menijo, da je ob omembi prvega pevca med nami mislil na Valentina Staniča, drugi so prepričani, da je predvsem z oznako pevec ljubezni mislil na Franceta Prešerna. Ti bi bili pripravljeni staviti, da je na enem od obiskov Vertovec govoril Prešernu nekako takole: »Ko že poješ hvalo marsičemu, bi se spodobilo, da jo kar se da glasno zapoješ slovenski rožici, ki jo oba zelo dobro poznava. Ko jo boš zapel njej, jo boš povzdignil v imenu večine Slovencev.«
Tako Stanič kot Prešeren sta na prigovarjanje šembijskega oboževalca vinske trte v resnici napisala vsak svojo vinsko in pivsko hvalnico. Najprej je Prešeren leta 1844 spesnil Zdravljico, dvanajst let pozneje je bil prvič objavljen Staničev sonet Hvala vinske trte, v katerem so zadnje tri stopice takole narodno obarvane: Da bode okopana korenina,/ da nam Sloven'je trta več ne strada,/ ter tuja ne zarašča je rastlina.
Premrlova skladba je postala himna
Matija Vertovec se je rodil skoraj petnajst let pred Prešernom, vendar ga je preživel za dve leti. Ko so bili vsi trije, Stanič, Vertovec in Prešeren, že zdavnaj pod rušo, se je v Št. Vidu pod Nanosom ob starodavnem kamnitem mostu čez Kačji rep, kot imenujejo potok, ki teče skozi naselje, v hiši z zdajšnjo številko 60 nedaleč od cerkve rodil leta 1880 Stanko Premrl. Po ljubljanski klasični gimnaziji in študiju bogoslovja je bil leta 1903 posvečen v duhovnika, a se je do smrti ukvarjal predvsem z glasbo. Tri desetletja je bil organist v ljubljanski stolnici, dolga leta je imel v rokah vse ključne službe v slovenski cerkveni glasbi, kot odličen glasbeni pedagog je deloval na konzervatoriju, glasbeni akademiji in orgelski šoli. Komponiral je približno 1200 cerkvenih in več kot 800 posvetnih skladb, vse življenje pa je zagovarjal stališče, da pripada po umetniški vrednosti prvo mesto gregorijanskemu koralu in drugo vokalni polifoniji srednjega veka, ki je podlaga sodobne večglasne cerkvene glasbe.
Med stotinami posvetnih besedil je – tako kot še nekateri drugi – uglasbil tudi Prešernovo Zdravljico. Že sredi 20. stoletja je bila kar pogosto prepevana melodija, po slovenski osamosvojitvi pa je bila tako všečna ljudem, ki so odločali o bodoči slovenski himni, da so jo – tudi s podporo slovenskega občestva – določili za državno himno. Slovenci ji doslej – začuda – niso nasprotovali.
V majhnem kraju na začetku (ali koncu) Vipavske doline pod Nanosom, kjer popotniki iz osrednje Slovenije ob vetrovnih dneh najprej začutijo moč vipavske burje, imata idejni oče in skladatelj slovenske himne spominski obeležji. Vsi trije očetje, tudi pesnik verzov, imajo skupni materializiran le lokalni spomin. Za povzdigo kraja (tako bi to imenoval Matija Vertovec, ki se je zavzemal za povzdigovanje vinoreje) navdušeni krajani Podnanosa so dali brusiti majhno serijo treh kozarcev in steklenice, na katerih so upodobljeni liki in misli treh za slovensko državno himno zaslužnih mož, ki so takrat hodili po ozkih poteh med šembijskimi hišami. V širšo slovensko zavest ta kombinacija miselno različnih, a vendar na isto pot usmerjenih mož še ni prodrla. Pa bi bilo vendarle smotrno pomisliti na to – za povzdigovanje slovenstva.
Marjan Raztresen