Obiskovalci gora se delimo na: neustvarjalne in ustvarjalne. Pri tem je mišljeno  predvsem to, da enim gore pomenijo mir drugim pa prostor, kjer je potrebno vnašati nesmisle. Zakaj ne bi to svoje početje opravljali v kamnolomih?

O izvoru prvih dveh, naslovnih besed

Regija je latinska beseda, ki v splošnem jeziku pomeni območje ali pokrajino. V geografiji beseda pomeni različno velik prostor, ki ga povezujejo določene skupne značilnosti. V socialni geografiji in planerski praksi, je to območje, ki ga lahko omejimo z akcijskim radiem, temeljnih življenjskih funkcij, kjer se lahko izvaja tudi prostorsko oziroma regionalno planiranje. Regijski park pa je zavarovano območje narave. Večje zaokroženo naravno območje s prevladujočo kulturno krajino, ohranjenimi ekosistemi ter naravnimi znamenitostmi velikega in izjemnega pomena. Po organizaciji je regijski park podoben narodnemu parku. Prav tako ga razglasi državni zbor, le da so v tem primeru varstveni ukrepi usmerjeni v uresničevanje razvoja in preprečevanjem tistih dejavnosti, ki ne ustrezajo ciljem zavarovanja.

 
Kamniško-Savinjske Alpe

Visokogorska skupina v s. Sloveniji 889 km2 in deloma Avstriji, s prirejenim imenom iz skupka različnih poimenovanj. Veriga gora poimenovana tudi kot Grintovci, po najvišji gori Grintovec (2558m). Pod gorami so ledeniško preoblikovane doline v porečjih Savinje, Kamniške Bistrice, Kokre, Tržiške Bistrice, Bele. Človek je v dolinah prisoten v razloženih in gručastih naseljih, višje na pobočjih pa so samotne kmetije. Še višje nad zadnjimi kmetijami, se je razvilo planinsko pašništvo, gozdarstvo, zimskošportna središča in planinarjenje. S tem je tako imenovana kulturna krajina, ki jo je človeška družba skozi zgodovino ustvarila iz nekdanje naravne pokrajine, posegla skorajda v celotno območje tega gorskega sistema in pojavile so se nezaželene oblike, ki resno ogrožajo celoten naravni proces.

Reševanje problemov

V kreacijo osnovnega pojma smisla ustanavljanja nove tvorbe je potrebno vnesti: kaj postaviti vanj in s čim ga postaviti skupaj? S čim ga primerjati in katere sestavine mora vsebovati. Torej enostavno povedano kako uredit zadeve tam, kjer so človeške obremenitve pretirane in se ljudi nikakor ne da na druge načine ozavestiti k bolj sonaravnemu življenju. Narave v njeni skrivnosti ne smemo nenehno skruniti. Kot vedno obstaja tudi alternativa, ki jo morajo pripraviti in ponuditi zainteresirani krajani, predstavniki lokalnih in državnih oblasti, ki hočejo in zmorejo misliti drugače. V časih, ki prihajajo in so že prišli nekako tako kot se staroselec in tujec ne ločujeta več kot dva razločna lika, temveč se razporejata kot isti dvojni lik. To se samo še podvaja v dve verziji sedanjo in preteklo. Kar je bilo nekdaj staroselsko, postaja tuje, kar je bilo tuje, postaja staroselsko.

Zgodovina

Planinstvo njegove izpeljanke, ki se pojavljajo skozi različna obdobja ne morejo biti osnova za urejanje. To je lahko le življenje in delo domačinov, ki se je v prejšnjih časih odvijalo v teh krajih. Tu se lahko naučimo, da nekatere dejavnosti puščajo tudi posledice. Preprost primer je gozdarjenje in plavljenje po reki Kamniški Bistrici do Stahovice. Pomenilo je vir preživetja za številne prebivalce in jasno je, da vidnih posledic ni pustilo. Obrat žage v Stahovici se je preusmeril v drugo dejavnost in narava praktično ni bila poškodovana. Ostala pa je sicer resda ne povsem naravna pogozditev, ki varuje doline pred plazovi, erozijo in bo zaradi dobrega semena sama obnavljala gozdove še mnogo stoletij. Kar ena od generacij pozitivnega stori za trajnostni vir zaslužka je neprecenljivo in obratno nek posameznik lahko napravi škodo, ki se ne bo nikoli popravila.
Drug tudi zelo poučen primer pa je izkop kaolina v jamah v dolini Črne. Zaslužek in delo za domačine, je sčasoma prinesel v to okolje tujce,   ki so povsem spremenili sestoj prebivalstva. Izkop je ob odstranjevanju odvečnih primesi prinašal dolgoletno onesnaževanje potoka Črne, reke K. Bistrice in naprej. Prinesel je tudi številne rane, ki jih je potrebno sanirati. Denar za sanacijo je morala v veliki meri pridati država (mi vsi), zato je kar malo vprašljivo, zakaj se do okoljskih problemov obnašamo tako neaktivno.
Kaj se lahko ob tem naučimo? Morda to, da je že vnaprej potrebno predvidevati, koliko časa bo neka dejavnost uspešna in kakšne posledice bo prinesla. Kako se odločati?

 

Kamnolom Calcit

Je rešitev za mnoge težave na južnem delu predlaganega parka. Stvari je potrebno samo malo obrniti in pogledati na sončno stran, kjer rana tudi nastaja. Nedvomno je, da uspešnega in delavno motiviranega podjetja, ki nudi številnim domačinom možnost preživetja v domačih logih, ni potrebno ovirati. Nasprotno, samo spodbuditi jih je potrebno, da pričnejo malo drugače razmišljati. Brez nestrpnosti, hitenja.

Zakaj?

Zato, ker je potrebno ljudem z adrenalinskimi potrebami, ki sedaj nemoteno lomastijo po gorah, omogočiti izživetje le-teh na nekem področju. To pa naj bi bilo izven parka. Moderno življenje je v gore zaneslo tudi skupine, ki ne ločijo zrna od plev. Kaj sodi v gore in kaj ne. Dejavnosti, kot so adrenalinski parki (dolina adrenalina), žičniško soteskanje, železne poti, spusti z gorskimi kolesi -prirejenimi za vožnjo po hribu navzdol, vrtanje številnih svedrovcev po balvanih, stenah in gorskih vrhovih, vaje policistov, vojakov in gorskih reševalcev s helikopterji, onesnaževanje iz planinskih koč, slaba skrb za žičniške naprave, odmetavanje starih neuporabnih nosilnih in vlečnih žičniških vrvi, izgradnja povsem nepotrebnih gozdnih vlak, piknik centri, glasbene prireditve…. in nenazadnje vsakovrstni motorni promet, prav gotovo ne sodijo v osrčje gora. Gorsko območje je izredno občutljivo in nam napak ne bo odpustilo.

                  

        

                       

Kako!

Povsem enostavno. V kamnolomu je potrebno zgraditi steno. Visoko kot jo dopušča Grohat. Nekje strmo, drugje malo manj. Ponekod bolj, drugje manj previsno. To bi lahko storili tako, da bi določen del stene urejali, drugje pa bi izkop še naprej nemoteno potekal toliko časa, dokler je to še smotrno. Ustvarili bi nekakšen steber - raz, ki bi ločeval dele. To je pomembno tudi zaradi tega, ker bi ob pogledu iz doline videli samo majhen del stene, ki bi bila pretežno orientirana proti vzhodu in severovzhodu. Sanacija brežine, ki poteka sedaj, je izredno draga in dolgoročno gledano potratna, povsem neučinkovita in neustrezna. Denar, ki se porablja za te namene, bi se lahko porabil za urejanje stene, razglednih točk in posameznih dejavnosti. Če ste še skeptični, pa boste odšli do Korošice in si ogledali Lučkega Dedca. Tega »dedca« steno je stoletje in še malo nazaj močno spremenil »Ljubljanski« potres. Ko je alpinizem v petdesetih letih prejšnjega stoletja dosegel prelomno stopnjo, je postalo plezanje v njem pravi biser. Ta pa se je zaradi nekaterih zgoraj omenjenih dejavnosti opustila in tudi alpinisti se radi pripeljejo skoraj povsem pod steno. Samo pogledati je potrebno gore s prave strani, pa se bomo kaj naučili, dobili nove ideje. Videli boste, da je poškodovana gora (glej tudi kamnolom) na mestu odloma skorajda rumena. Voda spere to plast in siva, z značilno patino, postane barva gora. Tudi nove skodle na planinski bajti so rumene, sčasoma jih poboža sonce, spere dež in ko jih posuši še veter, dobijo lepo sivo in nevpadljivo barvo.

Ljudje

V projekt je nujno pritegniti domače alpiniste. Dovolj so hodili po tujih krajih in nič uporabnega prinesli domov. V teh krajih so od nekdaj domovali odlični gorski reševalci, alpinisti, vodniki. Časi so se zdaj spremenili in ponujena možnost je lahko tudi oživitev dejavnosti in ostajanje v domačih krajih. S tem bo tudi mesto v vznožju vsakodnevno manj obremenjeno.

Projekti

Na steni, ob steni, nad steno, v steni, pod steno se lahko izvajajo številne dejavnosti. Naj navedem samo nekaj možnosti: prosti skok (base jump), padalstvo, mala krila (birdman), prosto plezanje, tehnično plezanje, plezanje umetno zaledenelih slapov, spusti s specialnimi gorskim kolesi, vožnja po raznoraznih žičnicah, železne poti, smučanje po meliščih, sankanje po bob stezah, umetne jame, vaje gorskih reševalcev …Vrtajte kolikor vam duša da in uporabljajte svojo že izraženo domišljijo.
Nosilci projektov bi lahko določen del zakupili ali dobili v najem, kar je že stvar arhitekta, urejevalca, lastnika. Spodaj, kjer nastaja ob odkopu velik prostor, pa je možno urediti hotel, piknik center, kamp, letno gledališče, zabaviščni park, vrtec, planinsko šolo, alpinistično šolo, šolo za gorske reševalce in prostore za skladiščenje opreme…

Konec za nov začetek

Vse, za gore obremenilna dejavnosti, so tako prenesene na območje Calcita. V gorah ostanejo samo tradicionalne planinske dejavnosti. Gondola na Veliko planino naj ostane (po potrebi posodobi). Odstranijo naj se jeklenice, stare vlečnice in smeti, ki ležijo pod traso in po Planini. »Down hill« kolesarjev naj gondola ne vozi več, tudi ostalim kolesarjem naj vožnjo kolesa zaračunavajo po ekonomski ceni. Koče, ki so na zahodni strani planine in obiskovalce le- teh, je potrebno navaditi, da hodijo na planino peš ali z gondolo. Tu in v oskrbi koč ter gostov se skriva precejšen vir zaslužka, pa tudi avtomobili se ne bi »pasli« po pašnikih. Če so kolesarjem omogočili zastonj vožnjo koles, bi bilo prav , da tudi prtljage ne bi zaračunavali. Ceno za stalne obiskovalce bi izdatno znižali in jih dnevno oskrbovali z živili… Cesto po planini naj se na primernih mestih zapre in se dovoli samo nujne in vzdrževalne vožnje. Gradnja novih žičnic naj se prepove za določeno obdobje. V tem obdobju se odstranijo dotrajane žičniške naprave (Purman…). Ko bo preteklo neko obdobje in se bo pokazal neka zadovoljiva uravnoteženost, pa bo že čas pokazal, če je sploh še kaj potrebno graditi. Smučanje naj se ob posodobljenih elektrificiranih napravah izvaja samo v primeru, da zapade sneg. Planinsko društvo Kamnik se pozove, da pospravi jeklenice pod obema žičnicama na Sedli in resno skrbi za čistilne naprave. Če pa tega ni zmožno, naj še sedanja generacija poskrbi za odstranitev koč. Saj ob časih, ki jih tekači dosegajo pri teku na Grintovec, tako ali tako niso več potrebne. Planinske koče se morajo nahajati pod gorami, kjer je oskrba enostavna in ne obremenjujoča za okolje.

Ali še sploh rabimo regijski park?

V kolikor se vse kar je škodljivega, neprimernega v tem delu Kamniško-Savinjskih Alp primerno uredi in preseli v vznožje gora, potem je lahko park samo še črka na papirju in nadzor brez nadzornikov. Odpiranje gorskih področij je bilo v nekem času potrebno, a zdaj ga je dovolj. Sedaj je potrebno omogočiti, da se nežne trate spet okrepijo s planinskim cvetjem. O teh zadevah naj odločajo domačini, ki poznajo svojo avtohtonost. Domačini, ki vedo, da na planino sodi domače govedo in ne Škotsko višavsko,

kot ga lahko vidiš v Logarski dolini. Domačini, ki ne bodo pustili, da dela opravljajo tujci, ki jih pripeljejo iz daljnih dežel in so prisiljeni, da delajo za človeka nevredno plačilo. Umni gospodarji, ki ne bodo preorali gozdov z vlakami, planin z neurejenimi cestami in brežinami. Zato potrebujemo ljudi, ki bodo sami pripravili projekte in to speljali. Sposobnega arhitekta, prostorskega načrtovalca, ki bi narisal načrt stene in okolice. Planinska zveza z svojo stotnijo varuhov gorske narave, bi vsekakor lahko prevzela koncesijo, saj že sedaj upravlja z večino objekti, če bo vseeno prišlo do ustanovitve parka. Nikakor pa se ne sme pozabiti vprašati okoliških prebivalcev že pred pripravo načrtov, če so za takšno novo podobo kraja...