Franci Savenc 21.11.2007 10:31 2822 0

Pesmi začel pisati zaradi šahiranja

Slovenske novice: Zvonko Čemažar je praznoval osemdesetletnico — V svojih besedilih za domačo glasbo je opeval predvsem planine in naravo — Največ besedil je napisal za Avsenike in Ansambel Toneta Žagarja

Slovenske novice, sreda, 21.11.2007 - Meh je pol zdravja

Pesmi začel pisati zaradi šahiranja

Zvonko Čemažar je praznoval osemdesetletnico — V svojih besedilih za domačo glasbo je opeval predvsem planine in naravo — Največ besedil je napisal za Avsenike in Ansambel Toneta Žagarja

Zvonko Čemažar je eden tistih piscev besedil za domačo glasbo, ki je vanje vnesel predvsem ljubezen do planin in narave. Največ jih je napisal za Kvintet bratov Avsenik s pevcema Danico Filiplič in Francem Korenom (pozneje se je imenoval Ansambel bratov Avsenik) ter za Ansambel Toneta Žagarja. Prvo besedilo je napisal že za Slovensko popevko leta 1962 na Bledu na glasbo Atija Sossa, a skladba ni prišla v ožji izbor. Sicer pa je hudomušni Zvonko pred nedavnim dosegel poseben življenjski uspeh – osemdesetletnico!

Za to, pravi, nima posebnih zaslug, za besedila pa: »Prva narodno-zabavna besedila sem napisal res za Avsenike. To so bila besedila Klic z gora, Uspavanka, Pri sedmerih jezerih, Veselo po planinah … Z Vilcem se poznava še iz gimnazije. Bil je navdušen šahist, jaz pa tudi, zato sva hodila veliko šahirat v šahovsko sobico v hotelu Slon. Večkrat prav do jutra. Vedno me je premagal, čeprav se nisem dal kar tako. Ker je vedel, da pišem besedila, me je prosil, da bi nekaj pesmi napisal tudi za Avsenike. Vilc mi je melodijo tako dolgo igral na klavir, da sem si jo zapomnil, potem pa je kar samo steklo. Na vsako skladbo sem napisal več inačic, Vilc pa je potem izbral tisto, ki je bila glasbi in njemu najbližje po srcu.

Nekoč mi je rekel, naj napišem uspavanko za njegovo hčerko. Jaz sem jo napisal, vendar za svojo hčerko Carmen, on pa še danes misli, da je ta pesem namenjena njegovi prvi hčerki …

Moje najbolj priljubljeno besedilo je bilo Klic z gora. Včasih so na radiu to skladbo predvajali celo večkrat na dan. Meni pa se je zdelo, da mi ni preveč uspelo, in sem napisal drugo, a je bilo prepozno: Avseniki so ga že posneli. Novo besedilo pa sem dal Ansamblu Toneta Žagarja. Naslov je Ljubim gore. Tudi to je bilo uspešnica!

Navdih vedno dobivam na sprehodih, nekdaj predvsem na pohodih po hribih. V nahrbtniku sem zmeraj imel kos papirja in svinčnik. V zadnjem obdobju kaj dosti ne pesnim, pa tudi ansambli se ne javljajo več. Starejši so prenehali nastopati, mlajši pa se ne oglašajo. Zdi se mi, da je raven besedil precej padla. Nekajkrat sem bil v komisiji za Slovensko polko in valček, in prav težko nam je bilo izbrati dobro besedo. Misli so navadno lepe, rime pa precej škripljejo. Zdi se mi, da bi se narodno-zabavna glasba lahko precej izboljšala, če bi imeli na radiu strožjo komisijo in ne bi predvajali prav vsega.

Praznovanje moje osemdesetletnice je bilo prav noro. Najprej sem imel literarni večer v Vodnikovi domačiji, potem so mi na radiu posvetili Četrtkov večer domačih pesmi in napevov, sledil je žur za žurom pa tudi v Domžalah na Slovenskem slavčku so me lepo počastili. Aplavdiralo mi je več kot tisoč ljudi. Nepozabno!« (A. S.)