Gorenjski glas, 24.12.1982: D. Sedej: Reševalec poštenega odprtega srca
Bloudkov nagrajenec: Stane Koblar
Reševalec
poštenega,
odprtega
srca
Stane Koblar je poleg Bloudkove plakete in številnih drugih priznanj letos prejel v Ljubljani tudi Bloudkovo nagrado — Mentor mladih gorskih reševalcev
Jesenice — Že od svojih najmlajših let je Stane Koblar, 64-letni Jeseničan, predan goram in planinam, planinstvu in alpinizmu ter gorskemu reševanju. Prav dobro ga poznajo prav vsi reševalci tj a od Ljubljane do Rateč, saj je sodeloval domala pri vseh večjih reševalnih akcijah desetletja in desetletja. A ne poznajo ga zgolj kot udeleženca in vedno pripravljenega pomagati, temveč tudi kot mentorja, vzgojitelja številnih generacij naših gorskih reševalcev, kot nesebičnega človeka, skromnega po značaju, poštenega prostovoljca, ki pač nikoli ni odrekel pomoči sočloveku.
Prav nerad govori o sebi, veliko bolj se razvname tedaj, ko spregovori o našem alpinizmu in gorskem reševanju nasploh. Takoj je čutiti, da je v Stanetu Koblarju, ki je letos poleg številnih alpinističnih in planinskih priznanj prejel tudi slovensko Bloudkovo nagrado, veliko in za današnji čas kar preveč skromnosti. Domala samoumevno mu je, da je vse življenje posvetil reševanju ljudi v gorah, leta in leta v domala nemogočih razmerah. Le malokdo ve, koliko truda in naporov je treba, ko se ob vsaki uri dneva ali noči podaš v skalovje Julijcev zato, da bi prišel še pravi čas in rešil neznanca, ki potrebuje tvojo pomoč.
Stane Koblar je skupaj s svojimi sovrstniki začel kot alpski smučar in postopoma se je posvetil alpinizmu ter gorski reševalni službi. Skupaj z Maksom Medja, Andrejem Moretom, Janezom Brojanom starejšim in drugimi je preplezal vse Julijce ter skupaj z njimi sodeloval pri društvu Skala. Stane Koblar je potem tudi veliko vzgajal in poučeval: tako v armijskih tečajih, pri civilnih društvih doma in po vsej Jugoslaviji. Bil je inštruktor, vzgojitelj in mentor mladim, ki so hoteli in želeli postati dobri alpinisti in reševalci.
Bil je zaposlen v jeseniški Železarni, vseh 35 let je delal na prometu in sam pravi, da je bi! k sreči na takšnem delovnem mestu, da so ga sodelavci razumeli, kadar je moral pohiteti v planine. Je že zamenjal »šiht« pa potem uslugo sodelavcu vrnil, a tudi sama železarna nikoli ni delala problemov, kadar je prosil za dopust. Stane Koblar je kot vsi naši znani, starejši gorski reševalci porabil za reševanje v gorah in za alpinistično in reševalno usposabljanje mladih ves svoj prosti čas.
»Delali smo povsem prostovoljno,« pravi, »nikoli nihče sploh ni pomislil, da bi nam kaj plačali. Pri nas se rešuje brezplačno, zastonj in prepričani smo, da bi morali tudi po drugih državah nuditi pomoč ponesrečenim zastonj. To je humano, človeško.«
Ko Staneta Koblarja vprašaš, zakaj je sploh postal gorski reševalec, saj bi kot ljubitelj gora lahko ostal alpinist, odvrne:
»Prvič sem reševal leta 1942, bila je smrtna nesreča. Tedaj sta se ponesrečila tudi dva gorska reševalca, smrtno ponesrečila. Videl sem, kako je pod plazom umrl moj prijatelj in tedaj sem razumel, da bom pač vse življenje, dokler bom le zmogel, pomagal po svojih močeh tistim, ki si ne morejo pomagati. Življenje te pač samo pripelje do tega, da se odločiš, tedaj pač, ko vidiš, kako tragični dogodki so v gorah. Številne so bile gorske nesreče, zelo veliko jih je bilo na Jalovcu, v triglavski steni. Neštetokrat sem podnevi sam plezal, zvečer pa odhitel v reševalno akcijo in videl veliko smrti: a veliko zadoščenje je gorskim reševalcem bilo tedaj, ko so človeško življenje rešili.«
Stane Koblar je vse življenje zvest Gorski reševalni postaji Jesenice, saj tedaj, ko je stopil na to pot, drugih reševalnih postaj še ni bilo. Bili so posamezni odlični gorski reševalci v Ratečah, v Mojstrani in drugod, in skupaj so odhiteli na pomoč, pozneje pa so se posamezne postaje osamosvojile in usposobile svoj reševalski kader.
»Ko so začeli reševati s helikopterjem, je reševalna služba doživela velik napredek,« pravi Stane Koblar, »tehnična oprema reševalcev je zelo težka, še posebej stometrske jeklene vrvi in veliko olajšanje je, če jih pripelje helikopter. Razen tega je helikoptersko reševanje doživelo napredek tudi v tem, da imamo v Sloveniji že usposobljene reševalec iz helikopterja. Poleg pa seveda mora potekati klasična reševalna akcija.
Od reševalcev se zahteva precejšnja usposobljenost, veliko tehničnega znanja, kriteriji so dokaj strogi. Hočemo dobiti dobre mlade reševalec, ki so pač ob množičnem zahajanju ljudi v hribe še kako potrebni.«
Stane Koblar se je kar dvajset let »ubada!« z avtomobilom Gorske reševalne službe, ki je bil dolgo časa njihov edini avto, prevažal reševalec in opremo in bil skratka vedno pripravljen.
Da je bila njegova družina kar precej prikrajšana, se ve, a Stane pravi, da je imela razumevanje. Koblar je bil enostavno »zastrupljen« z gorami in »zastrupljen« je še danes, ko je inštruktor za reševanje mladih. Le-tem pa vceplja to, v kar je sam prepričan in v kar sam trdno verjame, to, kar je on sam: reševalec s smislom in potrebo, da človeku pomaga, reševalec s srcem in humanostjo, ki mu je dana. Ne pomaga še tako odlično tehnično znanje in tehnična usposobljenost, če nisi takšen kot je Stane Koblar: človek poštenega in sočlovekovi stiski odprtega srca ...
D. Sedej