Gorenjski glas, - Stojan Saje: razgovor Cirilom Pračkom dva dni po njegovem 73. letu življenja
Človek ima roke
in noge, da jih uporablja
Pred dvema dnevoma je vstopil v 73. leto življenja Ciril Praček z Jesenic — V pogovoru z njim smo obudili spomine na njegovo bogato smučarsko in gorniško dejavnost — Z gibanjem do zdravja tudi v starosti
Jesenice — Razlog, da smo ga obiskali, ni bil njegov rojstni dan, ker prej pravzaprav nismo vedeli zanj. K njemu nas je napotilo neko drugo rojstvo, nedavni izid dopolnjene izdaje vodnika Turni smuki. Ciril Praček je namreč zanj prispeval razen avtorja Mira Črnivca približno polovico vseh opisov tur, nastali pa so z dopolnitvijo že objavljenega gradiva v njegovem prvem vodniku.
Smuči so njegovo veselje in prijatelj iz ranega otroštva. Prvič je videl človeka, kako smuča, v Bohinjski Bistrici, kamor so se priselili 1918. leta. Prej so Pračkovi bivali v Podbrdu, kjer se je Ciril rodil materi gospodinji in očetu železničarju 1913. leta kot eden devetih otrok. Kruta usoda je prav ob koncu vojne v nesreči z ročno granato vzela Cirilu brata in sestro, njega pa ranila. Zato so tudi odšli iz Podbrda.
»V Bohinju, kjer smo bili pet let,« se spominja Ciril, »sem na vsak način hotel posnemati početje smučarjev. Oče mi je iz bukovih dilc naredil 60-centimetrske preproste smuči, za poganjanje pa sta mi služila kar ročaja dveh starih metel. Kot šestleten deček sem spoznal opojnost dričanja po snegu in smučarski šport me je prevzel. V Bohinju sem opazoval tudi prve tekme v smučarskih tekih. Ko smo se 1924. leta preselili na Jesenice, nisem dal miru, dokler mi mama ni kupila smuči bohinjskega kolarja Rozmana s pravimi vezmi. Mladi smo hoteli slediti zgledom takratnih izvrstnih jeseniških plezalcev in smučarjev Albina, Karla in Joža Čopa, zato sem se skupaj z več drugimi fanti 1928. leta vpisal v turistovski klub Skala. V njem smo razvijali gorohodstvo, plezanje in smučanje. Pozimi 1931. leta je Skala organizirala prvo medklubsko tekmovanje v slalomu na Črnem vrhu, kjer sem prvič nastopil kot tekmovalec in s startno številko 1 zmagal. Športna uveljavitev pa mi je pomagala tudi do kruha.«
V času gospodarske krize namreč ni bilo lahko dobiti dela. Klub Skala je Cirilu Pračku priskrbel 1932. leta zaposlitev v železarni. Začel je kot pomožni delavec v adjustirnici pločevine, nekaj časa je delal v zavijalnici žice v hladni valjarni, 1936. leta pa so ga sprejeli h knjigovodskim opravilom. Po vojni je izobrazbi iz meščanske šole dodal gimnazijsko malo maturo in pozneje nekaj časa študiral ob delu na ekonomski fakulteti. Železarni in knjigovodskemu poklicu je ostal zvest do upokojitve.
»Podobno je s športom, ki me spremi ja vse življenje,« pojasnjuje sogovornik in dodaja: »Skalaši smo se veliko ukvarjali tudi z lahko atletiko, akrobatstvom in skoki v vodo. Ukvarjal sem se z deseterobojem in tekom na dolge proge. S tem in alpinistiko sem nabiral moči za številna smučarska tekmovanja. V smučarski reprezentanci Jugoslavije sem nastopal skoraj dve desetletji, od 1933. do 1952. leta. Iz tega obdobja mi je najbolj pri srcu nastop na svetovnem prvenstvu 1939. leta v Zakopanih, kjer sem v slalomu osvojil 7. mesto, tekmoval pa sem tudi na predvojnih olimpijskih igrah v Garmisch—Partenkirchnu in na povojnih v Sant Moritzu. Svoje izkušnje sem po končani tekmovalni karieri prenašal na mlade najprej kot trener državne reprezentance in pozneje kot vaditelj v raznih klubih in na tečajih. Sedaj treniram smučarje na Blejski Dobravi, kjer kar pridno delamo.«
Za turno smučanje se je Ciril Praček navdušil že med skalaši, ki so največ obiskovali zasneženo triglavsko pogorje. Leta si je zapisoval opise številnih tur. Ker pri nas ni bilo tovrstne literature, je v sedemdesetih letih sklenil pripraviti zbrano gradivo za objavo. Pri tem so mu priskočili na pomoč v Planinski zvezi Slovenije, katere založba je 1972. leta izdala prvi Pračkov vodnik Turni smuki. Drugi, dopolnjen vodnik, v katerem sta skupaj s Črnivcem opisala 106 tur, je izšel pred nedavnim in so ga ljubitelji turnega smučanja sprejeli z velikim veseljem. Ciril Praček pa še vedno vsako zimo vsaj nekajkrat odide s smučmi v gore; najrajši pohaja okrog Komne, kjer študira in fotografira možne trase novih turnih prog.
O njem je seveda treba zapisati, da je veliko dosegel kot plezalec, čeprav se ni nikdar ogreval za ekstremno alpinistiko. Rad se spominja časov, ko so se učili in kalili v stenah doma in po svetu, ko so se vsi poznali med sabo in si bili dobri tovariši. Slednje še posebej velja za jeseniške reševalce, ki nišo nikdar odnehali in popustili pred težavami. Ciril je od 1931. leta aktivno sodeloval z jeseniškimi gorskimi reševalci kar pol stoletja, za kar je prejel zlati znak GRS, ima pa tudi enaki priznanji PZJ in PZS. Sedaj se ukvarja s sestavljanjem obsežne kronike dela postaje GRS na Jesenicah, še vedno pa sodeluje pri vajah in pohodih.
»Človek ima roke in noge, da jih uporablja,« opozori za sklep pogovora Ciril Praček in pristavi: »Nekdaj sem to počel zaradi prirojene potrebe po gibanju, danes pa vztrajam zaradi zdravja. Cilj vsakega človeka bi moral biti, da ostane čim dalj zdrav in sposoben za gibanje.«
Cirilu Pračku to res lepo uspeva kljub spoštljivim letom. Zaželimo mu uresničitev njegovega upanja, da bo še naprej lahko obiskoval poti in smučine v gorah, ki ga privabljajo vselej znova!
Besedilo in slika:
Stojan Saje