Več, 18.02.05 – Dušan Velkovrh: Ob nesreči potniškega letala v Afganistanu so bili slovenski vojaki prvi na prizorišču katastrofe
AFGANISTAN
Slovence snemajo v hrbet
Ob nesreči potniškega letala v Afganistanu so bili slovenski vojaki prvi na prizorišču katastrofe. V snegu do kolen in mrazu do kosti so ugotovili, da ni preživelih. Njihova izvidniška naloga v sestavi mednarodnih sil je bila tako končana, svet pa so obšle fotografije. Posnela jih je slovenska roka, na njih so bili slovenski vojaki. Zakaj vedno slikani v hrbet, so DUŠANU MALOVRHU razložili na obrambnem ministrstvu.
V nedeljo se je v Afganistan odpravil že tretji kontingent Slovenske vojske, ki sodeluje v mirovniški misiji ISAF (International Security Assistance Force) in po padcu talibanskega režima pomaga prehodni oblasti pri zagotavljanju varnosti in normaliziranju razmer v državi. Kdo ve, kakšni izzivi in naloge čakajo 25 svežih misijonarjev v nemirni in nepredvidljivi centralni Aziji, najbrž pa njihovo delovanje ne bo tako odmevno, kot je bilo nedavno posredovanje bojne skupine naših specialcev iz drugega slovenskega kontingenta v Afganistanu.
Francoz pošlje Slovence. V četrtek, 3. februarja, je kanadski tovornjak v sestavi sil Isafa do smrti zbil civilista, na eni od kontrolnih točk so se s puškami spopadli vojaki in domačini. Oba dogodka je popolnoma zasenčila nesreča afganistanskega potniškega letala, prva po 19. marcu leta 1998, ko je v nesreči boeinga 727, ki je trčil v goro južno od Kabula, umrlo vseh 45 potnikov in članov posadke. Polet potniškega letala boeing 737 afganistanske letalske družbe Kam Air je terjal še več žrtev. Na poti iz Herata na zahodu države v prestolnico Kabul se je letalo v hudi snežni nevihti zaletelo pod vrh 3300 metrov visoke gore Šaperi, trideset kilometrov vzhodno od Kabula. Zdaj že vemo, da nihče od 96 potnikov in osmih članov posadke ni preživel, celo več: po najnovejših podatkih sta samo dve trupli prepoznavni, vsa preostala pa popolnoma iznakažena. Toda v urah po nesreči je seveda še tlelo upanje, da je kdo od potnikov, med njimi je bilo tudi devet Turkov, šest Američanov in trije Italijani, morda vendarle čudežno preživel. Čim hitreje je bilo treba na zasneženo goro. Ker so tam politične razmere še vedno nestabilne in ker oblast tudi nima ustrezne opreme in tako dobro izurjenih ljudi, je na pomoč priskočila mednarodna misija. Poveljnik sil Isafa, francoski general Jean Louis Py (pred dnevi ga je zamenjal turški general Ethem Erdagi), je iskal najprimernejše in najbolj izurjene: med 8500 vojaki iz 36 držav se je odločil za Slovence.
Specialci, ne gorski reševalci. Zmotno je prepričanje, da so bili na Šaperiju slovenski gorski reševalci. Resda so bili na gori in bi reševali, če bi imeli koga, toda to so bili navadni – specialci. Pripadniki enote za specialne delovanje pri Slovenski vojski, in sicer so poleg poveljujočega in njegovega namestnika v metrskih zametih gazili še dva specialista inženirca, dva bolničarja ter dva strokovnjaka za zveze in dva za oborožitev in taktiko. Vsi po vrsti pa so izurjeni tudi za delovanje v najtežjih gorskih razmerah. Ena od osnov usposabljanja specialne enote v Slovenski vojski je namreč gorsko usposabljanje v sodelovanju z gorsko šolo. Vsi pripadniki morajo dvakrat na leto, poleti in pozimi, opravljati in obnavljati veščine. Naši pripadniki Isafa pa so poleg štirinajstdnevnega privajanja na klimatske razmere redno opravljali še prečenja visokogorskih prelazov v polni bojni opremi.
Iz utrdbe Julien, ki jo 2000 metrov nad morjem upravljajo Kanadčani (Slovenija je s Kanado podpisala tehnični sporazum), so proti prizorišču katastrofalne nesreče poleteli v petek. Deset, razdeljenih v dve skupini po pet. »Standardni operativni postopek je: deset ljudi razbiješ na dve skupini, kajti če se enim zgodi kar koli, jim lahko drugi pomagajo. Sil se pač ne koncentrira v en sam helikopter. Po pet v helikopter je povsem taktična in logična odločitev,« razlaga štabni vodnik Peter Adamič, ki je sodeloval v 1. kontingentu Slovenske vojske za Isaf.
Gora ne pusti. Naše sta proti gori ponesla helikopterja turške vojske, spremljala pa sta jih tudi bojna helikopterja apache nizozemskih oboroženih sil. A v petek in soboto so bile razmere nemogoče in so dovoljevale zgolj prelet nad goro. Močno sneženje in vetrovi so onemogočali pravo delovanje naših izvidnikov. Varnega kraja za pristanek helikopterjev na gori ni bilo. Kljub temu so v tem delu akcije na višini 3100 metrov opazili kraj, kamor je strmoglavilo letalo. Posneli so tudi fotografijo, na kateri rep plovila štrli iz globokega snega. Drugih razbitin ali trupel še niso videli.
Medtem so v dolini lokalne oblasti in poveljstvo Isafa oblegali svojci ponesrečenih. Zbrali so se ob vznožju gore, da bi kar sami poiskali svoje sorodnike, še preden bi se do njihovih trupel dokopali volkovi in ptice. Poleg tega so se razširile govorice, da naj bi se do razbitin že dokopali tatovi in skrunilci. Isaf je v dolini na pristopih do gore postavil zapore in tako preprečil reševalno-samomorilski pohod ljudi, opremljenih z velikansko voljo, a malodane bosih.
V nedeljo je, bolj na vrat na nos kot po treznem razmisleku, proti vrhu krenilo ducat afganistanskih agentov za posebne naloge. Že po šestih urah tavanja v snegu in mrazu pa so se poklapani in popolnoma izčrpani vrnili. »Če se ne bi obrnili, bi pomrli tam zgoraj, brez zalog hrane in brez gretja,« je po sestopu povedal 50-letni bradati gorski vodnik Boi Khan, ki pozna goro kot svoj žep.
Mine, prepadi, zameti. Ko so se je vremenske razmere izboljšale, so slovenski vojaki spet poskušali. V ponedeljek so se podali na goro v dveh španskih helikopterjih cougarjih. Tokrat sta pristala in specialci so se izkrcali. Njihova naloga je bila jasna: rešiti morebitne preživeli in opraviti prvo zaščito prizorišča nesreče. Vrh Šaperija so jih pričakali neprijazno vreme, sneg do pasu in mraz do kosti. Pod vodstvom poročnika Antona Žbogarja so preiskali krog v bližini vidnih razbitin, zelo previdno, kajpak, po vseh zapovedih vojaškega izvidovanja. V strogem gosjem redu so se premikali po območju, ki po Žbogarjevih besedah spominja na Triglavsko Severno steno. V novozapadlem celcu so se previdno in skrajno disciplinirano prebijali med vsevprek razmetanimi koščki razbitin.
Poleg nevarnosti zdrsov in plazov je ob akciji Slovencev general afganistanske vojske Mohamed Zahir Azimi svaril tudi pred minami, s katerimi bi lahko bil posejan tudi ta del države. Afganistan četrt stoletja ni poznal miru, pretresali so ga napadi Rusov in talibanov.
Lahko si torej predstavljamo pritisk, pod katerim so slovenski izvidniki delovali na gori. Četudi je šlo za iskanje oziroma reševanje civilistov, so bili oboroženi in odeti v zaščitne jopiče. S seboj so imeli tudi opremo za bivakiranje in hrane za tri dni, če bi se primerilo kaj nenačrtovanega in jih helikopter morda ne bi mogel pobrati in odpeljati nazaj v bazo pri Kabulu. Na srečo je operacija potekala gladko in je oprema ostala neraztovorjena. Potem so našli človeške ostanke in na podlagi vsega videnega ocenili, da preživelih ni več. Tako je bila njihova vloga v akciji končana. Isaf je zadevo lahko prepustil afganistanskim oblastem.
Samo v hrbet. Slovenski izvidniki so preiskavo na gori obsežno dokumentirali s kamerami in fotoaparati. Posnetke so povzele vse svetovne agencije, saj civilni fotografi niso imeli dostopa do prizorišča, vendar pa ime vojaškega fotografa ni bilo omenjeno. Zanimivo je tudi, da so prav vse fotografije izvidovanja narejene tako, da slovenski vojaki kažejo hrbet. Niti z ene slovenski izvidnik ne zre v svetovno občinstvo. Zakaj? Razložil nam je Simon Korez, predstavnik za stike z javnostmi na ministrstvu za obrambo: 
»Ne zaradi narave naloge, ampak zaradi vojakov. Praksa namreč je, da identitete pripadnikov enote za specialno delovanje v medijih ne odkrivamo. Ker gre za osebno zaščito posameznikov, njihovih družin pa še koga, smo se tako odločili. Ni naš cilj delati psihoze in rambe. Drugače bo z vojaki 10. bataljona, ki zdaj odhajajo dol. To je odprto.« Tudi imena sodelujočih specialcev bodo ostala skrita javnosti, z izjemo enega ali dveh. Slovenska vojska je iz obeh posebnih bojnih skupin prvega in drugega slovenskega kontingenta v Afganistanu izbrala nekaj ljudi, ki so pooblaščeni, da lahko nastopajo v javnosti.
Dušan Malovrh
Foto: Slovenska vojska/Isaf