Radio Dur - Miha Pavšek: Spet se kuha nekaj snežnega, a tudi to pot v naši soseščini. Odjuga konec tedna je bila bolj kratke sape in tako je že skoraj vso letošnjo zimo, ki gre počasi h koncu. Pa gre res?
Prav za ta konec tedna je nekaj obetov, da bodo na letošnji evropski snežni ruleti za zadetek v polno končno na vrsti tudi kraji v osrednji in zahodni Sloveniji. Na srečo pa decembrski sneg vztraja vsaj v višjih legah, izjema so le izrazito prisojne lege. Nekaj pa ga je tudi po senčnih kotičkih v številnih, pred soncem dobro skritih dolinah. Alpski smučarji so kar zadovoljni s smuko, nekaj novega pršiča na trdo, mestoma ledeno podlago sicer ne bi škodilo, nekoliko manj pa turni. Zaradi manjše količine snega je namreč na voljo manj različic za vzpon in predvsem spust. V takšnih razmerah so pri spustih še posebej dobrodošle gozdne ceste.
Ker imamo v primeru makadamskega vozišča opravka s hladno podlago je dovolj že nekaj snega, vsaj okrog 20 cm (pri mokrem tudi manj!) in krajša odjuga, in »cestno smučišče« je tako rekoč nared. Kar nekaj je zimskih in celo spomladanskih turnih smukov, ki se zaključijo na takšnih cestah. Na primer v Julijcih večina, ki pripelje s Fužinarskih planin (to so tiste severno nad Bohinjskim jezerom), pa vsi ki pripeljejo v Vrata, z Rodice v Ribčev Laz, z vzhodnega roba Pokljuke v Srednjo Radovno, s Stola (Kobariškega/Breginjskega) v Učjo in seveda po Mangartski cesti od prvega predora navzdol. Tudi karavanški Stol obeta nekaj vožnje po zasneženi gozdni cesti, predvsem mimo Tinčkove koče, pa Kepa s spustom v Belco in bližnje Trupejevo poldne, stari Ljubelj, veliko cest je tudi nad povirjem Tržiške Bistrice pod grebenom Košute.
Nekaj jih najdemo tudi v Kamniško-Savinjskih Alpah, ena je že južno nad Jezerskim (pelje okrog nekdanjega smučišča), pa v dolini Korošice (zahodno od spodnje postaje žičnice na Veliko planino) z njimi pa so prepredena tudi pobočja pod Dleskovško planoto. Zasnežene, včasih steptane gozdne ceste pa niso v veselje le smučarjem, temveč tudi sankačem. In to pot vas vabimo na enega od takih doživetij na hladno stran Storžiča, kjer je ravno prav mrzlo in strmo ter daleč, da se lahko potrudi z vzponom prav vsak, zimskih radosti željan »migetalec«. Torej, kmalu za Tržičem v smeri proti Jelendolu, nas usmeri desni odcep asfaltirane ceste v dolino Lomščice, natančneje v kraja Lom in Grahovše. Ko prevozimo drugo naselje, nad obema prevladuje v ozadju mogočna silhueta severnega ostenja Storžiča, nadaljujemo po zdaj makadamski cesti vseskozi naprej po dnu doline. Ko se začne zasnežena cesta v vse bolj ozki dolini strmeje dvigati in začnemo razmišljati o snežnih verigah, prispemo do velikega parkirišča pred zapornico.
Kako dobro je, da so včasih kakšne gozdne ceste tudi fizično zaprte! Smo pač v dobi, ko kraljujejo jekleni konjički in bi se nekateri najraje pripeljali po stopnicah pred vrata svojega delovnega mesta ali pa kar na gorski vrh (menda si lahko to privoščite pri najvišjem vrhu Potugalske!). V zatrepu doline Lomščice, na okrog 900 metrih nadmorske višine pa vas čaka, po smeri planinske poti, ki zavije kmalu za parkiriščemo na desno, ven iz grape, enourni sprehod do nekaj več kot 200 metrov višje ležečega doma pod Strožičem. Prek razglednih Senožeti, kjer se vam odpre pogled na okoliške vrhove vse od Storžiča, grebena Košute v sosednjih Karavankah, Begunjščice, Stola, Dobrče pa vse do Triglava, bo ta sprehod kar prehitro minil (ne pozabite na sanke!). V domu, ki ga upravlja PD Tržič vas bo pričakala prijazna oskrbnica, ki vam bo dala še zadnje napotke pred spustom in podatke o progi. Potem pa hop na sanke in veselo, a ne prehitro v dolino. Malo poskakovanja ne bo škodilo vaši zadnjici, tu in tam je kakšna serpentina, zato bo potrebno tudi zavirati (na nogah imejte čvrste čevlje, najbolje kar gojzarje!). Na nekaterih delih pa si boste lahko privoščili malce bolj »adrenalinsko« hitrost. Če ne boste zadovoljni v prvo, pa lahko poskusite še v drugo! Zakaj pa ne, saj smo že v drugi polovici februarja, ko je dan že precej daljši, a hkrati ne pozabite - zima še ni rekla zadnje besede!
Gorniški pozdrav, Miha