Radio Dur - Miha Pavšek: Nekaj možnosti za sramežljivo »beljenje« Ljubljanske kotline je še danes zvečer in jutri, konec tedna pa bo vreme spet bolj prijazno in kot nalašč za izlete v naravo, seveda z letnemu času primerno "oborožitvijo" .
Gorniška popotnica
Če ste ljubitelji snega, se lahko te dni odpravite in si ga ogledate »in situ« na Hrvaškem (otoki niso izključeni), v Madžarski, osrednji in južni Italiji, Bolgariji, Grčiji, Turčiji, Romuniji, pa na Poljskem in Češkem, seveda povsod v Osrednjih in Severnih Alpah, pa v Španiji, Alžiriji Maroku, Tuniziji in menda so ga videli padati celo v Sahari. Sneg je očitno zdaj tu, v osrednji Sloveniji nekaj podobnega kot dež v Sahari. Korošci, Štajerci, Dolenjci, Belokranjci in Kočevci ter večinoma tudi njihovi pokrajinski sosedje se že nekaj norčujejo iz nas, češ, pridite no že k nam (ven iz tiste meglene luknje), da vam pokažemo, kaj je to sneg. V Ljubljani ga je oni dan sicer padlo centimeter ali dva, a je ostal le na makadamskih cestah in v senčnih legah. K sreči ga lahko opazujemo vsaj v višjih legah, kjer mu letos tudi v prisojah mraz ne more do živega. Kot kaže bo vreme "zdržalo" ravno še do konca tedna, potem pa ...nekaj bo! Kaj, to pa vam morda razkrijemo že v petkovem Vremenskem kotličku malo po 14. uri na radiu Dur!
Pri nas je veliko gorskih cest, predvsem gozdnih, ki nas popeljejo v skrite kotičke. Po eni takih vas vabimo ta konec tedna. Tudi pozimi je v Vratih, eni od naših najlepših ledeniško preoblikovanih dolin zelo lepo, a mrrzlo. Večina od nas se navadno pripelje v to dolino pod Triglavsko severno steno ali krajše samo Steno (v tem primeru jo pišemo z veliko začetnico) poleti in sicer z avtom do Aljaževega doma. Naprej pa po markiranih poteh v »kraljestvo Zlatoroga«. Če se vračamo s hribov in nimamo sreče z avtoštopom do Mojstrane, preklinjamo vseh 12 km državne ceste (verjetno je tudi zato v tako slabem stanju) do avtobusne postaje na Dovjem. Zadnjih nekaj kilometrov smo že na asfaltu, kar je za razbolene podplate še posebej »blažilno«. Tudi za takšne težave se najde zdravilo, poleti na primer osvežitev v enem od številnih tamkajšnjih vodotokov. Z vodami v tem delu Triglavskega narodnega parka pa so povezani številni zanimivi naravni pojavi, ki jih ob obisku Aljaževega doma (ta je sedaj zaprt) z avtom največkrat kar izpustimo. Zaradi za ta čas značilnih »poledenelih« naravnih razmer bo obisk Vrat v tem času še posebej zanimiv.
Če zavijemo na cesti v Vrata pri zadnjih hišah v Mojstrani (po domače pri Rosu) na levo, prek Triglavske Bistrice, dosežemo po potkah jezerce, kjer so nekaj kopali belo glino, ki so ji zaradi značilne svetle barve rekli kreda. Odtod tudi ledinsko ime jezerca in okolice Na kredi. Pred leti so si uredili domačini tam celo skakalnico za poletni trening akrobatskega smučanja. Le nekaj kilometrov naprej smo že pri potoku Peričniku, kjer je znani 52 m visoki slap, zadaj večinoma vkovan v led. Mnogi niti ne vedo, da je nad njim še njegov manjši brat, ki meri le 16 m. Kmalu po strmem klancu, imenovanem Kreda se markirana pot odcepi na levo, kjer zapusti cesto. Ta del poti, opremljene z informativnimi tablami, se imenuje »Pot čez Galerije«. Konglomeratni prag, ki se vleče nad dolino in prek katerega padata slikovita Peričnikova slapova, je tukaj tik nad nami. Previsno ostenje, s katerega se krušijo posamezni prodniki se pne nad našo potjo in je kot nekakšno naravno ostrešje.
Ves čas so ob poti čez Galerije so številni balvani, velike skalne samice, ki jih je tu odložil nekdanji ledenik ali pa so prileteli z okoliških mogočnih ostenij. Ob pogledu na stranske krnice, doline in grape, se pot zopet priključi cesti. Ta nas nato pripelje mimo mnogih krčevin ali rovtov, imenovanih po mojstranskih kmetih, na katerih so značilni grbinasti travniki (zasnežene grbine so še bolj slikovite!), do Aljaževega doma. Pot nas vodi ves čas skozi listnati gozd, zato bo zdaj razgled prav dober, saj je listje le pod snegom. Od Aljaževega doma se je vredno odpraviti še nekoliko naprej mimo ogromne vponke, spomenika padlim partizanom?gornikom, ko končno stopimo iz gozda in se odpre pred nami zasnežena Triglavska severna stena. Nekoliko naprej so v hudourniškem dnu doline, Triglavska Bistrica namreč teče tu podzemno, informacijske table, ki pojasnjujejo nastanek doline in današnje procese v njej, ki stalno preoblikujejo površje in so posledica vzpostavljanja ravnotežja naravnih sil. In ravno to stalno spreminjanje je lahko dodaten motiv za to, da se ta konec tedna odpravite v ta čas pozabljeno dolino Vrat. Obisk vam bo gotovo vrnil nekaj notranjega miru in zadovoljstva, ki ga v teh dneh še kako potrebujemo. Le od sonca ne pričakujte preveč in se raje toplo oblecite!
Gorniški pozdrav, Miha