Planinski vestnik 1-2005: V spomin na Tomaža Vrhovca – Miha Pavšek

Planinski vestnik 1-2005

Koča strica Toma iz Spodnje Šiške

Velikokrat srečamo usodo
prav na poti, ki smo si jo
izbrali, da bi se ji izognili
(La Fontaine)

Ob koncu lanskega leta je odšel od nas z enim od »svojih« snežnih plazov Tomaž Vrhovec, odličen poznavalec tega naravnega, a za človeka pogosto žal tudi usodnega pojava. Izgubili smo velikega in vsestranskega gornika ter ljubitelja turne smuke in ledenikov, ki je kot le malokdo dobro prepletal niti svoje strokovne in gorniške usmerjenosti.

»Vse izmene so že polne, le za prvo je bolj malo prijav. A se bo med novoletnimi prazniki gotovo še kdo prijavil, saj ga bo že ta konec tedna pošteno nametlo«. Tako je bilo moje zadnje elektronsko dopisovanje s Tomažem pred božično novoletnimi prazniki, ob izteku katerih ga je tako nepričakovano doletela bela smrt. Tokrat je bila narava pod Voglom močnejša in bolj nepredvidljiva, kot je mislil tudi sam, čeprav jo je prav zaradi teh dveh lastnosti zelo cenil in spoštoval. Očitno pa je šel to pot predaleč. Snežni plaz je kot zmaj z rahlim spancem: dokler spi, se zanj niti ne zmenimo, ko pa ga enkrat predramimo, lahko bruhne ogenj tudi hkrati iz vseh sedmih žrel. Takrat potrebujemo za preživetje kanček sreče, ki pa je žal Tomažu tokrat obrnila hrbet.

Dopisovanje je bilo namenjeno udeležencem letošnjih izmen Turnega smučanja za sladokusce in poznavalce, nekakšnemu nadaljevanju Tednov turne smuke. Nenavadno, kot je že samo ime za vsakoletno večdnevno turnosmučarsko potepanje po Komni, a nadvse zanimivo in prijetno je bilo tudi druženje s Tomom, njegovim spiritus agensom. Tom, tako smo ga namreč klicali gorniški prijatelji njegove in nekoliko mlajših generacij, je navdušil za turno smučanje marsikaterega mladinca po letih ali srcu. Tudi sam sem med srečneži, ki nam je pomagal, da smo se vpisali med »zastrupljence« belih gorskih strmin. Kdo drug bi bil lahko še bolj pravšnji za to kot meteorolog z docenturo, planinski vodnik, inštruktor in predavatelj, gorski reševalec, organizator Kluba 4000, predsednik PD Jeglič, član najrazličnejših organov PZS in UIAA ter fakultete, leposlovec (v PV je objavil poleg številnih strokovnih prispevkov tudi nekaj esejev in tudi pesmi) in prevajalec ter prireditelj knjig z gorniško vsebino in nenazadnje vzoren družinski mož in oče!

Najino poznanstvo sega skoraj 20 let nazaj, ko sem si z njegovo pomočjo nabiral izkušenj na Hochalmspitzu v sosednjih Turah, na Ortlerju oziroma južnotirolskem »Triglavu« in na njegovi Komni, seveda tisti v snežni različici. Kmalu po najinih prvih srečanjih me je povabil v Mladinsko komisijo (MK) PZS, kjer je ravno takrat malce izpregel. Najprijetnejši del najinega druženja pa je šele sledil. V začetku leta 1989 smo namreč pod okriljem MK PZS pripravili prvi Teden turne smuke na planini Na kraju, v koči tedanjega PD Inštalacija. Sprva le ena do dve izmeni, kasneje pa tudi štiri in več letno (da niti ne omenjam poletnih družinskih taborov v isti koči) so privedle do tega, da smo sčasoma to kočo (danes Majerca, PD Jeglič) poimenovali kar v »Kočo strica Toma«. Nekaj posebnega so bile že priprave na te akcije. Podnevi smo se prelevili v šerpe, zvečer pa nam je Tom, po svojem prepričanju in tolmačenju sicer 100 odstotni Gorenjec iz Spodnje Šiške postregel s kulinaričnimi specialitetami iz krušne peči od slastnega, sveže spečenega kruha, pice s klobasami pa do njegovih legendarnih buhteljnov. Bil je vodja in vodnik ter organizator komenskega turnega smučanja, oskrbnik in gospodar koče, kuhar, snažilka, …, skratka deklica za vse. Ponavadi je bil zjutraj prvi pokonci in je za vse pripravil zajtrk, da bi le čimprej odšli na turo. Če kdo še ni bil pripravljen vstati, mu je zapel himno in ga podkupoval s čokolado. »Kam gremo pa jutri?« smo ga nekoč vprašali vsi utrujeni po dolgi smuki s Krna. »Jutri pa res na krajšo turo, morda na Čelo,« so se mu hudomušno zaiskrile oči. Tedni turne smuke oziroma kar "Komna", kot smo jim rekli stalni obiskovalci (udeleženci in vodniki), so bili tudi začetek številnih prijateljstev, ki še vedno trajajo. Veliko nas je, ki smo tam spoznali prave prijatelje, hribovsko klapo ali celo svojega življenjskega partnerja.

Foto: Peter Pehani

Tom je deloval med vzpenjanjem s smučmi s svojo korpulentno postavo, na račun katere se je znal tudi pošaliti, na trenutke morda nekoliko okorno (nekateri so mu zato rekli ljubkovalno kar Medvedek, pa »mali športni tank«, …). Vedno se je vzpenjal z enakomernim, sorazmerno počasnim tempom, ne glede na strmino pod smučmi. To je bilo za vse običajne turne smučarje, ki po ravnem pospešijo, v breg pa gredo počasneje, prava mora. Vse drugače je bilo, ko se je začel na smučeh spuščati. Pravi užitek ga je bilo gledati, kako molče vleče smučino prek razgibanega sveta in območij s spremenljivo snežno odejo, kjer smo se drugi opotekali, padali in vreščali. Njegovi zavoji, linija smučanja in eleganca so pričali o absolutni predanosti temu početju od prvega lasu na glavi do zadnjega mezinca na nogi. Videlo in vedelo se je, da ima ogromno kilometrino (velik del si jo je nabral na Krvavcu, natančneje Kriški planini), saj je bilo turno smučanje njegov način življenja. Redki so tisti, ki so ga na smučeh sploh kdaj videli pasti. Nekoč na silvestrovo je bilo malo snega, pa vendar se nam je udiralo, ko smo gazili proti Sedmerim jezerom. »Če me še kdaj kdo vidi pred junijem v hribih brez smuči, naj me pošteno ozmerja,« se je zaobljubil. Pa za to res ni bilo prav veliko priložnosti. Seveda smo si ga kot meteorologa najraje privoščili v primeru slabega vremena, a je imel tudi on vedno na zalogi številna pojasnila in odgovore brez dlake na jeziku.

Rad je okaral vse zimske hodce, seveda dobronamerno češ, kaj sploh iščejo v zasneženi pokrajini brez smuči. Nanje se je povsem upravičeno jezil takrat, kadar so uporabili smučino za nadelavo svoje gazi, zaradi česar so med vzpenjanjem na smučeh psi pogosteje zdrsavali. Kot pravi Gorenjec je bil tudi varčen, gospodaren in preračunljiv, včasih celo malo bolj kot se spodobi, a mu tega nihče od gorniških prijateljev ni štel za slabo. Trdno je bil prepričan, da velja tudi v gorah pregovor »čisti računi, dobri prijatelji«. Ko so mu nekoč prijatelji pod Vršičem pomagali poriniti avto iz snega se jim je zahvalil s pomarančami rekoč, »da ima sicer pri sebi tudi čokolado, a mora vendarle paziti na svojo prepoznavnost«. Spremenilo ga ni niti »TV zvezdništvo«, saj nas je nekaj časa z malih ekranov skoraj vsak teden seznanjal z vremenom v deželi Kranjski in tudi širše.

Kot planinska vodnika sva doživela na turi tudi dve gorski nesreči udeležencev - padec v ledeniško razpoko pod Grosswenedigerjem in pred manj kot letom dni zdrs na ledeni strmini vrh Žagarjevega grabna, nedaleč stran od mesta, kjer se je ponesrečil. V obeh primerih sem občudoval njegovo prisebnost in zbranost ter odločnost, saj se je kot vodja še predobro zavedal svoje odgovornosti. Neposredno po lavinskih nesrečah sva si ogledala skupaj tudi nekaj njihovih prizorišč ter jih analizirala. Še posebej prizadeta sva bila decembra leta 1996, ko je v bližini Rimskih Toplic zasulo 9 letnega fanta, ki je odšel na božični večer k sosednji hiši. Kako ironično - le nekaj več kot leto dni po tem pa sva si ogledovala mesto nesreče pred planino Zadnji Vogel. Od treh zasutih, ki so se vračali med močnim sneženjem in ob obilici novega snega od hotela na Voglu, se je rešil le en sam. Še več, v okviru raziskave o značilnostih snežne odeje med bohinjskim grebenom in dolino Triglavskih jezer sva pred leti opravila prerez snežne odeje in vse meritve, ki sodijo poleg prav na planini Zadnji Vogel in nad njo, morda celo na samem mestu zanj usodne nesreče. O nekaterih lavinskih nesrečah je pisal tudi v Ujmi, reviji za naravne in druge nesreče, ob aktualnih dogodkih pa se je oglašal tudi v dnevnem časopisju.

Sneg in led ter vse, kar je povezanega z njima je imel tako rekoč v malem prstu. Tudi druge naravne pojave in zakonitosti ali pa vsakdanje probleme in težave je znal razložiti preprosto in razumljivo. Občudoval sem ga, kako je kot fizik znal vse to spraviti tudi v številke in enačbe ter izračunati prav vsak premik v naravi. Nekatere stvari, zame precej pomembne, so bile zanj trivialne, kot se je rad izrazil. To so pogosto občutili tudi njegovi študenti (do njih je imel sicer zelo korekten odnos), tako meteorologi kot tudi geografi, ki jih je seznanjal z osnovami in nadgradnjo te vede o našem ozračju. Ko sem se odločil za podiplomski študij lavinologije in postal tudi uradno njegov slušatelj mi je brez odlašanja predal arhiv tedanje Lavinske službe na Hidrometeorološkem zavodu in me povabil k sodelovanju v Podkomisiji za snežne plazove GRS, ki ji je tudi sam precej časa načeloval. V organizaciji te so tudi vsakoletni Dnevi varstva pred snežnimi plazovi na Rudnem polju, kjer je bil Tom tako rekoč že njihov »inventar«. O vremenu in snežnih plazovih je predaval na najrazličnejših koncih in krajih, ne glede na vrsto in številčnost poslušalstva. To mu je vedno z zanimanjem prisluhnilo, saj je bilo za teoretičnimi izhodišči veliko praktičnih izkušenj. Znotraj stroke in planinskih krogov pa je cenjen tudi daleč izven naših meja. Med drugim sva sodelovala tudi pri nastanku katastra snežnih plazov za Slovenijo.

Naše druženje pa se s prihodom v dolino še zdaleč ni končalo. Komenski prijatelji smo nekaj let skupaj odbojkarili. In tja je Tom pogosto pripeljal tudi koga od svojih družinskih članov, ki ga bodo v prihodnje gotovo najbolj pogrešali. Z ženo Ančo ter otrokoma Tinco in Jakom so obdelali večino hribčkov in hribov na širšem območju Ljubljane, predvsem pa vrhove in slemena okrog njihove hišice na Javorniškem Rovtu. Tja je zahajal ob vikendih, ko ni bil na kakšni turi in tudi med tednom, kadar je utegnil. Še pred božičem se je navdušeno pohvalil, da je kupil nove turne pancerje. »Pa bo sploh letos še kaj snega,« smo ga podražili? In hip za tem se je že razgovoril o novi zamisli, o zimovanju za otroke na Komni oziroma zimski različici družinskega tabora. Sneg je res kmalu zapadel in tokrat ga je padlo preveč.

Gore so ga že nekajkrat opozorile. Prvič takrat, ko mu je ponoči, med novoletno sejo MK PZS na Lipovčevi koči, padla prek avta na parkirišču pod Martuljškimi gorami smreka. Zadnjič pa lani pod streho Evrope, ko so ga odvrnili od vrha skalni podori, o čemer je kmalu zatem napisal članek. Tom je imel rad hribe, sneg in ledenike. Znal je pomagati čez težko mesto na grebenu. Znal je poiskati optimalni obvoz prav okrog vsake luknje ali kotanje in najti pravo pot v meglenih prostranstvih Lepe Komne tudi takrat, ko je vsak izmed nas pokazal v svojo smer. Celo na ledeniku je znal ustvariti nekajdnevno prijetno domovanje. Na pobočjih Mont Blanca je znal pritrditi odlepljeni podplat. Če je bilo treba, je nesel dva ali več nahrbtnikov. Otrokom (in tudi odraslim) je znal pripovedovati izvirne pravljice, da so med hojo pozabili na utrujenost. Kadar je umolknil in se zresnil smo vedeli, da moramo storiti enako tudi mi, pa ne zaradi vodniške hierarhije, temveč zato, ker nam je hotel v gorah in med njimi s tem nekaj povedati in pokazati. Tik pred izidom je njegov vodnik o najvišjih vrhovih Alp. Koliko ur je prebil ob pisanju, ob pregledovanju zemljevidov in diapozitivov. V njej je zapisal: »Čar je v mogočnosti ledeniške pokrajine po kateri se gibljemo in v neskončnih razgledih. Občutek, da si tako visoko kot nebeščani, vse je globoko pod nami...«.

Pogled z računalniškega zaslona mi ves čas pisanja uhaja proti Grintovcem, kjer se odvija večerna zimska predstava. Kako rad bi, da bi jo lahko ta hip delil z menoj tudi ti, Tom! Res te ne bomo več videli, toda tvoj optimizem, predanost in zavezanost goram bosta prav gotovo ostala z nami. Še se bova srečala, če ne drugje v megli v kakšni od snežnih kont med Voglom, Komno, Krnskim jezerom, Prehodavci in Kredarico, kjer nam je bilo dano, da smo preživeli skupne turne dni. Če je v gorah nad Bohinjem zaradi belega piša za vedno zastal tvoji dih, pa tam gotovo ni ostal tvoj duh, ki nas bo spremljal povsod in vsakokrat, ko bodo te gore pod snegom ali pa tudi brez njega.

Miha Pavšek
in drugi obiskovalci koče