Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Prosto po kapitanu

Polet, Gladiator - Matjaž Jeran: Pet dni življenja v kilometer visoki steni v Yosemtskem parku - 30. avgusta splezava svojo prvo poč v Ameriki, edina omembe vredna podrobnost tega dne je neprijeten pok v Mihovi levi rami - Prosto sta v petih dneh splezala smer Freerider (1200 m, 5.12d/13a ali XI/XI+; smer je pet raztežajev dolga različica smeri Salathe Wall.

 

GLADIATOR

Prosto po kapitanu

Pet dni življenja v kilometer visoki steni v Yosemtskem parku

Prosto!Marec 03: Miha Valič, tipičen Slovenec, s punco, psom in kakopak steno, ki si jo kot plezalec želi, me povabi splezat El Capitana. O steni visoki 1000 metrov, postavljeni v sredino Yosemitov sredi vedno sončne Kalifornije nama je znano vse. Izstopa podatek, da ga med Slovenci ni junaka, ki bi jo splezal prosto. To je dejstvo, ki naju zasužnji v brutalni trening in romantično sanjavost, o uspehu in sami steni ne razmišljava preveč.

30. avgusta splezava svojo prvo poč v Ameriki, edina omembe vredna podrobnost tega dne je neprijeten pok v Mihovi levi rami. Verjetno si je natrgal katero izmed kit ali ovojnic ramenskega obroča. A čez nekaj dni spet plezava, bolečina sicer ostaja, a želja in stene prevladajo.

Yosemitska scena 1960-2003

V dolini vseskozi bivava v legendarnem Campu 4, kjer sicer ni tušov, a vsekakor je to »place to be in«. Kdor je kdarkoli veljal za dobrega plezalca, je vsaj enkrat obiskal to šotorišče svetovnega pomena. Tukaj se je v 60-ih in 70-ih dogajala tipična hipijevska scena. Danes so poljane so še vedno iste, le hipijev je manj. Duh tistih let, ko so plezalci s celega sveta hodili pod steno El Capitana, da bi jo splezali enkrat v življenju, se ni veliko spremenil.

 

Plezanje v granitu je plezanje poči. V steni ni klinov, varovanje se namešča sproti med plezanjemAmeričani so bili vedno zagovorniki čistega plezanja, kar pomeni, da smeš v stenah uporabljati čim manj svedrov in klinov, da se ne spremenijo stene in okolje. Seveda gringosi niso bili nori, da bi plezali brez varovanja, namesto svedrov in klinov so uporabljali metulje in zatiče. Prvi v navezi plezalcev je varovalo vtaknil v poko in ga namestil, vanj vpel vrv, s tem je navezo varoval v primeru svojega padca. Spodnji plezalec je vedno čistil/pobiral varovala iz poči, tako ni trošil z dragoceno opremo in steno puščal čisto, kot jo je našel. Tako tudi danes v osnovi zgleda varovanje. Napredovanje v steni je potekalo s pomočjo telesnih gibov, plezalci so se v primeru, da je bila poč preozka/preširoka ali prestrma, da bi se v njej dobro oprijeli z rokami in nogami, so se enostavno prijeli za točko varovanja. Spočiti so nadaljevali s prostim plezanjem ali pa se enostavno vlekli za varovalna sredstva in tako s tehnično pomočjo prešli težje odseke! Na ta način( tehnično plezanje) se je splezalo vseh 100 smeri v steni El Capitana!

Boginja

... izdihni in se pomakni navzgor za 10 cm, vdihni manj kot do polovice in spet izdihni. Pazi, da se ne zagozdiš ...Leta 1991 je odlična ameriška športna plezalka Lynn Hill kot prvi človek uspela preplezati to steno, brez da bi se kadarkoli prijela za točko varovanja, brez da bi kadarkoli padla, vsak centimeter stene je splezala le z golimi rokami in nogami. Prej omenjene točke varovanja ni uporabljala za napredovanje ampak za varovanje v primeru padca. Postala je Boginja! Seveda Lynn ni izumila prostega plezanja, to so počeli že desetletja pred njo, bila je prva, ki je preplezala El Capitana brez tehnične pomoči, z drugimi besedami: PROSTO. Sledili so drugi »prosti jezdeci« in dandanes je v steni devet smeri, ki jih je uspelo splezati povsem prosto. S temi dejanji je v svetu skalnega alpinizma to postal svetovni trend številka ena. Klasičen alpinizem z osvajanje osemtisočakov s tem ni nič v zvezi, ti dve alpinistični dejanji se ne primerjata!

Priprave

Druga polovica septembra nama razveseli srce. Poleg Baskov, s katerimi v kampu prijateljujemo, se v dolini znajde še pet fanatičnih Slovencev. Po 20 dneh zdoma sva z Miho že povsem aklimatizirana, septembra splezava mnoge izmed prosto preplezljivih klasičnih smeri v dolini, najprej lažje, nato vse težje, v zadnjih dneh istega meseca se osredotočiva na veliki podvig; na prosto osvojitev El Capitana. Nisva si polnila glav z dvomi in vprašanji, »per partes« sva se disciplinirano lotila dela.

1000 m visok El Capitan. Preplezana smer se začne ob stiku sonca in sence, nad drevesi zavije levo od odtisa srca in nato navzgor.Za začetek smo se z vrha stene smo se spustili v zgornjih 300 m naše smeri, si jo ogledali in se preskusili v njenih najtežjih delčkih. Nato smo se vrnili v dolino, z Miho sva splezala prvih 300 m od 1200 m, da bi spoznala smer in taktično prihranila moč. Naslednji dan sva na višino 300 m nad tlemi na polico spravila tovor, ki vsebuje spalne vreče, hrano za pet dni, 32 litrov vode in ostale drobnarije; skupaj 45 kg. Manjkal je le še bistveni del mladostnih sanj – steno je treba prosto preplezati v enem zamahu, ki tja pet dni!

Po pripravah sta najini trupelci potrebovali popolno fizično prenovo. Ta počitek ponavadi traja tri dni, v katerih pa ti mora uspeti zdržati pod pritiskom lastne strasti, saj bi najraje šel plezat zdaj takoj, brez počitka. Nujno potrebna je zaposlitev, ki pomirja in psihofizično krepi.

Miha pleza enega lažjih odsekov. Do vrha so še 4 polni dnevi in 4 v steni neprespane noči.To je 36 urni »road trip« do vročih vrelcev. Poleg Venezuelčana, organizatorja te lepotije, in mene sta bili v sproščujočem paketu še dve nesramno zapeljivi Mehičanki. Po dveh urah vožnje smo se naslednjih pet ur namakali v vročem vrelcu, sredi visoke puščave, kjer temperatura pade pod ničlo, medtem ko ti curek z 60 ° C mehča otrdele roke in noge. Pa kako paše ležati v bazenčku, grizljati suh mango in srebati odlično kalifornijsko vince, seveda bi bilo brez zapeljivk s prelepimi temnimi očmi in življenjsko pomembnimi zgodbami vse skupaj bolj dolgočasno. Popolno!

In … akcija!

Pokončen kot Kapitan in močen kot grizli se vrnem na kraj dogodka, v Yosemite Valley. Miha se samo smeji in naslednji dan, zarana, ob šesti uri vstopiva v steno. Ob 16. uri sva na polici 400 metrov visoko, nič groznega in zares težkega se ni zgodilo. Odpreva tovor in si urediva ležišči. Naslednji dan naju čaka telesno najtežji raztežaj smeri, imenuje se Monster off-wide, kar je oznaka za pošastno navpično poč. Preveliko, da bi se lahko zagozdil z rokami in premajhno, da bi ves zlezel vanjo. Tako so nama poznavalci razložili stvar v Campu 4. Javim se, da jaz vodim navezo skozi to preizkušnjo.

 

Prvih 30 metrov sem bil zelo zadovoljen, brez zapletov sem prišel pod mesto, kjer se poč malenkostno zoži. V nekem trenutku ugotovim, da varovala ne morem premakniti više, saj je preveliko za poč, in da moram splezati čez. Ko sem v nekaj gibih nad varovalom ugotovim, da sem kar naenkrat postal napet in utrujen, pasti nočem in si ne upam. Popolnoma premaknjen v skrajni element, se gibam v območju, ki ga možgani in telo fizično ne obvladajo več. Pozabim na eleganco in na prefinjen stil gibanja, ki ga sicer uspešno zagovarjam, prestavim na brutalno in nekako mi uspeva biti boljši od samega sebe.

Ščepec domačega ugodja v kuhinji na vrhu El Capitana, kuha Matevć Kunšič.Povsem zakisleno telo, dehidrirano in šibko po eni uri plezanja, začne počasi drseti navzdol, z nerazumljivim besom se um upre telesu in gravitaciji, čez 20 minut sem 15 metrov višje, povsem izmučen, krvav okoli gležnjev, nezmožen zaklicati Mihu, da sem na koncu boja in da sem zmagal. Počasi pridem k sebi in mu zakličem naj odpne tovor, čez 15 minutah spravim vrečo k sebi, še vedno je težka več kot 40 kg in ime ji je Prasica. Miha nima večjih težav s tem raztežajem, prepleza ga v 25 minutah in se mi nič manj krvav zareži v obraz. Čez tri ure končava z današnjo plezarijo, sva 500 metrov visoko, za nama je telesno najnapornejši raztežaj. Zgoraj naju čaka še šest težjih odsekov od današnjega, ki pa jih že poznava, samozavestno se utaboriva. Bivak je tokrat odličen, eden legendarnejših na svetu, »El Cap spire« je udobno bivališče za 4 ljudi, 3 x 3 m velik vrh stolpa, ki je povsod ločen od stene. Fižol in tune v tortilji za večerjo, nato si ob kavi, ki jo skuhata prijatelja Španca, podajamo besede in Sanje. Zaspimo kot mucki.

100 pod vrhom

Tretji dan imava na sporedu le pet raztežajev (vseh je 38), včeraj sva jih splezala osem in prvi dan 14. Vendar je eden izmed današnjih najtežji v vsej smeri. Ob treh popoldne doseževa današnji cilj, sledi lenarjenje. Četrti dan splezava tri najtežje poči, vzdržljivostno in telesno manj naporne, a težavnostno bolj skoncentrirane kot že omenjena »poč pošasti« iz drugega dne. Jaz povsem siten sprejmem Mihov predlog o še eni noči v steni. Zadnji bivak je za enega človeka in pol; stegnjen na poševni polici vso noč napol buden čakam, da se zvalim v 900 m globino, medtem ko se za glavo večji Miha steguje na meter dolgi polički nad menoj. Imava se mega, sploh potem, ko mene prime na veliko potrebo in ni prostora za vrečkasti prenosni WC, ki je nujen v steni El Capitana. (Če te vidi ranger, da »to« počneš v zrak, ti ne uide visoka denarna kazen ali ječa!) Ko končno zaspiva zasliši AC/DC: »All night long, all night long…«. Prava glasba sredi mega stene v beli noči in 100 m pod vrhom naju sili na smeh, v tem trenutku nama postane jasno kje sva in kaj delava. Za znoret dobro nama je.

Plezanje v Sloveniji je plezanje po apnencu, oprimki za roke in noge so kot podboji vrat, pomembni so močni prsti. Plezanje v Yosemitih je plezanje po granitni skali, v kateri so edine razčlembe manjše in večje poči, gre za gvozdenje rok in celotnega telesa, ki mora biti železobetonsko.

Naslednji dan ob 12. uri po lokalnem času zopet stojiva sva na vrhu stene in srečna rjoveva kot grizlija. Verjetno sva najdebelejša naveza na svetu, ki je prosto splezala El Capitana, da sva prva Slovenca, ki jima je to uspelo prosto, pa je nedvoumno.

Slovenci in El Capitan

Leta 1972 sta kot prva Jugoslovana Salathe Wall v Capitanu preplezala Slovenca Nejc Zaplotnik in Janez Gradišar. Leta 1988 je to uspelo prvi slovenski ženski navezi, Betki Galičič in Kseniji Lenarčič. Slovenskih vzponov v tej steni je več kot 20, vsi dosedanji so opravljeni s tehnično pomočjo za napredovanje plezalcev. Po vloženem trudu se jih nekaj lahko primerja z vzponi na osemtisočake. Večina je trajala teden dni bivanja in plezanja v steni. Poleg zgornjih bi omenil prvi enodnevni (17 ur) vzpon Marka Lukiča v navezi z novozelandskim plezalcem leta 1990. Prvi slovenski prostoplezalni poskus je bil vzpon Andreja Grmovška v navezi z Andrejem Sotelškom, leta 1998 sta prosto splezala 85 odstotkov smeri Freerider. Prvi prosti slovenski vzpon v El Capitanu sta leta 2003 opravila Miha Valič in Matjaž Jeran. Prosto sta v petih dneh splezala smer Freerider (1200 m, 5.12d/13a ali XI/XI+; smer je pet raztežajev dolga različica smeri Salathe Wall. Nekaj tednov za tem je podobno uspelo Matevžu Kunšiču, ki je plezal s soplezalko Uršo Rebec.

Camp 4: legendarni kamp in sredi njega znamenita skalca.
Edino, kar naju še v Ameriki še zanima so San Francisco, pivo, ženske in disko.

 

Besedilo in foto
Matjaž Jeran

 


Manjkata (še) dve fotografiji: "800 m zraka, da te prime s...!" in "Tipično popoldne"

 

Polet 29.01.2004

Kategorije:
Novosti ALP SLO Vse objave

3 komentarjev na članku "Prosto po kapitanu"

Franci Savenc,

Kmalu po objavi tega članka mi je avtor - vedoč, da pripravljam poobjavo - poslal sporočilo:

Miha in Matjaž seveda nisva prva Slovenca, ki jima je uspel prosti vzpon čez steno El Capitana. Smeri East Buttress(IV 5.10b ali 6a+, 400 m) in The West Face(V 5.11c ali 6c+, 700 m) so že v osemdesetih prosto splezali slovenski alpinisti, med drugimi naj omenim Silva Kara, ki je 1989 prosto splezal The West Face...
Se oproščam za napako...

Matjaž Jeran

K temu bi dodal:

Vabljeni na predavanje z diapozitivi iz Yosemitske pustolovščine Mihe in Matjaža, ki bo 16. februarja 2004, ob 19. uri v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani, pa boste izvedeli še kaj več.

In še seznam sponzorjev, ki je izpadel pri objavi članka.

Za podporo k izvedbi odprave se zahvaljujeva: vsem prijateljem, ki so posodili opremo, PZS, AO Ljubljana-Matica, AO Rašica, CityWall, Promontani, Sendviču


Bojan Leskošek,

Še dva škratka: Hill je 1. prosto preplezala Nos 1993 (link; 1994 pa v 24 urah, pri čemer je vseh 33 raztežajev vodila), svedri pa so očitno svedrovci.


Matjaž Jeran,

Ja še enkrat zmešani pisec članka za tipkovnico!

Šele včeraj so me prijatelji opozorili, da verjetno pa le nisva splezala XI/XI+. Seveda nisva splezala tako težke smeri, smer je ocenjena z IX/IX+.

Tudi za tega škrata mi je iskreno žal.

Matjaž

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti