Zanj je višinsko izhodišče Dom pri Krnskih jezerih na planini Duplje ...
Biserna gladina našega največjega visokogorskega jezera, Krnskega, je kot zrcalo, ki se v njem ogledujejo okoliški gorski velikani. Mogočna Krnova sfinga je umaknjena daleč na jug in od tam vzvišeno pogleduje v jezersko kotanjo, zato pa sta v ta vodni odsev prav od blizu zamaknjeno zazrta dva skalna narcisa, sklanjajoča se skoraj navpik nad vzhodno in zahodno jezersko obrežje. Vzhodni, Veliki Šmohor, je nekoliko bolj zalite postave in dostopnejši, saj je nanj speljana zaznamovana pot, zahodni pa je ves vitek, fantovski, s priostrenim vrhom, ki od vseh strani spominja na konico piramide, a nanj sodobna planinsko popotniška ponudba s kažipoti in markacijami še ni segla, zato pa se bomo tam zgoraj na vsakem koraku srečevali z neko drugo »civilizacijsko ponudbo«, kakršno je z ostanki vojaških poti in razrušenih zidovij zapustilo divjanje prve svetovne vojne, ki je bilo prav tukaj okrog Krna silovito krvavo in uničujoče. Groza izpred devetih desetletij se je razblinila v zgodovinski spomin, danes pa tod prej srečaš rogatega štirinožca kot človeka. V teh samotah res tišina šepeta.
Lemež (2043 m)
Piramidasti Lemež in zeleni Debeljak izpod Zelene škrbine. Foto: Mitja Košir
Tej samotni neopaznosti se ima naša gora zahvaliti zazrtosti navdušenih planinskih množic v nespornega vladarja vsega pogorja, v Krn (2244 m), ki se zgrinjajo k cilju svojih visokostnih želja ne da bi jemale v ozir okoliško skalno ponudbo, vso barvito in vabljivo navkljub njeni vazalski podrejenosti velikemu mogočniku. Saj že od nekdaj velja, da moraš biti najvišji, če hočeš kaj veljati. A je kar prav tako, kajti tudi v gorah veljajo različni okusi in tako gre enim predvsem za navzgor in na visoko, drugim pa za lepo, vznemirljivo, tiho, mirno… Lemež je torej gora po okusu teh drugih.
Tudi za našo goro, kot za sam Krn in okoliške vrhove, je višinsko izhodišče Dom pri Krnskih jezerih na planini Duplje (1385 m), kamor lahko pridemo iz trentarske Lepene ali pa z bohinjske Komne. Romarski poti proti Krnu sledimo slabe pol ure, jo na jugozahodni jezerski obali, pri že od daleč vidnem velikem skalnem balvanu, zapustimo in poiščemo dokaj zaraslo stezo, ki pa ji brez težav sledimo, in se po njej vzpnemo na poraščen hrbet južno nad jezero, kjer se nam na levi odpre kotanjasti svet planine Na Polju (1530 m). Tukaj bomo obljudeni dolini med Krnom in njegovimi jezeri za nekaj časa obrnili hrbet in se po levem boku strmega travnatega hrbta po vijugavi stezici vzpeli visoko pod skalne pragove, kjer bomo naleteli na ostanke nekdanjih vojaških zgradb. Skalnat svet bomo obšli po desni in se po strmih travah (pozor v mokrem ali poledenelem!) povzpeli na sedlo med Lemežem in njegovim zahodnim sosedom Voglom (1997 m) ter od tam po grebenskem slemenu proti vzhodu na bližnji vrh.
Na vrh naše gore lahko pridemo tudi s sedla Čez Potoče (1845 m), ki ločuje Lemežev greben od gmote Krna (do sem pridemo s planine Na Polju po stari vojaški stezi, ki pelje na zahod, do planine Zagreben). S sedla ves čas sledimo sem ter tja prepadnemu grebenu preko Vogla na vzhod, do sedla, kjer stopimo na prej opisano pot in po njej na vrh.
Lemež stoji visoko nad globeljo Krnskih jezer na vzhodu in nad Lepeno na zahodu, umaknjen iz osrednjega Krnovega grebena, zato mu gre sloves odličnega razglednega balkona. Pogled proti jugu krasi vse, kar je lepega in mogočnega okrog Krna, na severu pa oko najprej zdrsne preko Lemeževega predvrha Debeljaka (1869 m) globoko v Lepeno, potem pa se v enem samem, vriskajočem zanosu dvigne na vzhodna, severna in zahodna obzorja. Toliko gora je naokrog, da jemlje dih.
O tej samotni gori preberite več koristnega v Tineta Miheliča Julijskih Alpah (PZS, 2003), Andreja Stritarja Gorah nad Sočo (Sidarta, 2006) in Stanka Klinarja Stotih slovenskih vrhovih (Prešernova družba, 1991). Poglejte pa tudi na zemljevid Krnsko pogorje in Kobarid 1: 25.000.