Nad Jezerskim vrhom stoji kot nekakšen osamelec, kot vogelni stražar med dolino Bele na vzhodu in Kortami na zahodu
Nad Jezerskim vrhom stoji kot nekakšen osamelec, kot vogelni stražar med dolino Bele na vzhodu in Kortami na zahodu, od koder strm grapasti svet sega navzdol, na sever, vse do Obirskega. Tam, kjer se dolga, strma slemena Košute na severu spuste v Košutnikov potok, se karavanška veriga na jugu dvigne v strmi Virnikov Grintovec nad Zgornjim Jezerskim, na vzhodu pa se zaobljeni bregovi nad južnimi koroškimi grapami poženejo na vrh strme, stožčaste postave, na vrh gore, ki se s svojimi vzhodnimi karavanškimi sorodnicami, z Olševo, Peco in Uršljo goro, spogleduje prek Pavličevega vrha. Kako slovenska je ta zemlja (navkljub državni meji) poleg imen visokih vrhov v Košuti zelo zgovorno pripoveduje tudi ime naše gore, saj je bila krščena po kmetiji slovenskega imena, ki je zrasla in še vedno živi v severnih nedrjih naše gore – po Pristovniku.
Pristovški Storžič (1759 m)
Pristovški Storžič izpod Pavličevega vrha. Foto: Mitja Košir
Na teh, še vedno slovenskih tleh, ob državni meji vedno manjšega uradnega pomena, seveda hodimo med svojimi ljudmi. Naj bo iz Železne Kaple, z Obirskega in Šajde nad njim, ali pa iz globoke Bele pod Jezerskim vrhom (sama pristna slovenska imena), povsod so nam poti v karavanško osrčje med vzhodnimi vrhunci Košute, Virnikovim Grintovcem in našim Pristovškim Storžičem odprte na stežaj, seveda pa nam je tudi z Jezerskega na voljo prgišče steza in poti na okoliške vrhove, tokrat z juga in zato morda bolj duši in srcu zapisane, bolj sončne in tople, kakršne so vendarle vse južne poti na Karavanke.
Na Pristovški Storžič bomo s slovenske strani krenili z Jezerskega vrha in takoj za mejnim prehodom na avstrijski strani zavili po udobni gozdni cesti (zapornica, prepovedan javni prevoz!) na sever, pod daleč vidne vzpetine naše gore. Pri koči tik ob cesti bomo zavili strmo v gozd in se po strmi stezici vzpeli na vzhodni greben naše gore (tam se Pristovški Storžič dotakne avstrijsko-slovenske državne meje, sicer pa v celoti stoji na avstrijskem ozemlju). S širokega sedla na tem mejnem grebenu bomo splezali strmo v smrekov gozd in iz njega na skalna grebenska pobočja, kjer bomo segli po zanesljivih jeklenicah. Varovala, ki nas bodo pripeljala prav na izpostavljen vršni greben, nam bodo predvsem v pomoč pri vzpenjanju preko gladkih, pogosto mokrih in drsečih skalnih plati (še toliko bolj pri sestopu), skozi gosto ruševje izsekana pot pa nam bo pokazala izhod iz sicer nepreglednega zelenega labirinta. In potem na vrhu naše gore mogočen kovinski križ z nekim napisom na svojem prečniku, ki spominja na davne dni grenkega spomina, na avstrijski plebiscitni čas po prvi svetovni vojni. Na tem žalostnem križu namreč piše, da je »Koroška enotna in nedeljiva«. Le komu (razen v zgodovino zlohotno zaverovanim) naj ta napis dandanes še kaj pove?
Naša gora je rajsko bivališče miru in tišine le v dneh, ko jo sicer številni obiskovalci zanemarjajo, torej v delovnih dneh, med tednom. Da jo imajo radi pohodniki s severa in juga pripoveduje vpisna knjiga na vrhu. In zakaj? To vedo vsi, ki se potrudijo sem gor. Naj bodo ti z Jezerskega vrha ali oni iz Kort in od Pastirka nad Krištofovo pečjo v Beli. Razgledno veličastje je to. Takšne severne poglede na Grintovce, kakršnega nam ponuja Pristovški Storžič, menda pripisujejo le žlahtnim vrhovom osrednjih Karavank.
Še več o tej gori preberite v knjigi Irene Mušič in Vladimirja Habjana Karavanke (Sidarta, 2007), poglejte pa tudi na zemljevid Karavanke 1: 50.000.