Remšendol leto in dan namreč počiva v miru in tišini, tam ni gostišč in planinskih koč, visoko zgoraj pa v nebo kipijo divje razbiti vrhovi
S severa se prav v osrčje Mangartskih gora zajedata dve globoki dolini z divjima visoko pod prepadna severna ostenja segajočima zatrepoma. Mangartska dolina s svojima dvema jezeroma (Spodnje in Zgornje Mangartsko oziroma Belopeško jezero) je predvsem v spodnjem delu, na jezerskih obalah, polna turističnega vrveža, zahodneje ležeča dolina Remšendol pa je pravo nasprotje vzhodnejši sosedi. Leto in dan namreč počiva v miru in tišini, tam ni gostišč in planinskih koč, visoko zgoraj pa v nebo kipijo divje razbiti vrhovi in globoke, ostre škrbine, kamor le redko stopi človeška noga. Vendar ima vsako pravilo tudi izjeme. Ena takšnih izjem je lepo oblikovana, piramidasta gora v razbrazdani grebenski verigi, visoki pregradi med Remšendolom in Mangartsko dolino, ki se zahodno od prevala Čez Jezik preko prepadnega Bukovnika in globoke Rateške škrbine spusti na sever, v dolino Belega potoka (po njej v spodnjem delu pelje cesta iz Rateč proti Trbižu), in se pod Trbižem zliva v Ziljico.
Kopa (2063 m)
V piramido izklesana Kopa, desno Bukovnik. Foto: Mitja Košir
Dostopna je iz obeh dolin, vendar je udobnejša in seveda zaradi tega tudi bolj obljudena pot, ki ima izhodišče v Mangartski dolini, pri Zgornjem Belopeškem jezeru (Lagho di Fusine Superiore, 937 m). Ves čas se zlagoma vzpenja po prisojnih pobočjih poraščene gorske gmote nad prostrano Jezersko dolino, dokler ne doseže rob stranskega grebena na sedlu Colrotondo (1400 m) in od tam preči vzhodne strmali naše gore vse do njene južne grebenske pregrade (tukaj se nam pridruži pot iz Remšendola, a o tem kasneje) in po njej skozi izsekane zaplate ruševja na vrh, ki so mu naravne sile namenile poslanstvo, kakršnemu so stari gorniški mojstri pripisovali vlogo »prestola bogov«. Starožitna slovenska Kopa, ki ji domači ljudje iz Bele Peči in Rateč rečejo tudi Poldnik, saj gre za goro, ki nad njo lebdi sonce točno opoldne, Italijani pa ji pravijo Picco di Mezzodi, je ravno prav umaknjena iz osrednjega grebena Mangartskih gora, da z njenega vrha res kot z božanske prižnice zremo na vse bogastvo tega, najbolj na sever gnanega vala Vzhodnih Julijcev, ki tam onstran, na Predelu, pod Jerebico, podajajo roko Zahodnim Julijcem.
Pot iz Remnšendola (Val Romana), ki ji je izhodišče na koncu gozdne ceste v dnu doline (960 m), je drugačnega značaja in prav gotovo bolj na kožo pisana gorniškim sladokuscem z dobršno mero pustolovske žilice. Čeprav je označena tako kot ona iz Mangartske doline, je vznemirljivejša in tudi napornejša, saj je speljana prek strmih melišč in z razdrtimi grapami prepredenih pobočij pod Rateško škrbino (1851 m), Bukovnikom (2076 m) in Malimi Špicami (2167 m). Ko pa stopimo na Rateško škrbino in se zazremo na vzhod, v Mangartsko dolino, k njenima jezerskima očesoma, nas do vrha naše gore čaka dolg, z zelenimi plantažami ruševja poraščen greben, tik pod vrhom pa se srečamo z že omenjeno potjo od Zgornjega Belopeškega jezera.
Čeprav stojimo na vrhu julijskega dvatisočaka, imamo občutek nekoga, ki iz osrčja arene zre v velikanska kolosejska obzidja okrog sebe. Predvsem vzhodna in južna pročelja so prepadna in visoka. Veriga Ponc, Struga in Vevnice onstran Mangartske doline sega v nebo vzhodnega obzorja, južno pa zastirajo divje previsne plati Malega Koritniškega Mangarta, ki se naslanja ob očetovski bok mogočnega Mangarta, ob njem pa na zahodu, nad globeljo Mangartskega sedla, oko le sluti globoke dolinske ugreze Koritnice in Trente tam zadaj. Končno nam pogled dobesedne zdrkne ob srhljivih navpičnih razih in kaminih bližnjega Bukovnika, Malih Špic in Skale ter obeh Bucherjev, Velikega in Malega, potem pa se na zahodu zaustavi na peteroglavih Rabeljskih špicah, visoko nad jezerom istega imena, v dolini onstran teh naših gora.
Podrobneje o teh gorah beremo v knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe (PZS, 2003), poglejmo pa tudi na zemljevida Julijske Alpe – zahodni del 1:50.000 in Alpi Giulie Occidentali Tarvisiano 1: 25.000.