Gre za najvzhodnejšega od dvatisočakov Kamniško-Savinjskih Alp, predvsem pa za goro z različnimi obrazi
Z njenega vrha Grintovci le še sestopajo na vzhod, saj gre za najvzhodnejšega od dvatisočakov Kamniško-Savinjskih Alp, predvsem pa za goro z različnimi obrazi. Na sever in zahod si zagotavlja ugled visokogorske lepotice z vencem strmih sten okrog bokov, na jug in vzhod pa postaja prisrčno ljubka, med temne gozdove in svetle pašnike vpletena kopasta gmota. Je gora, nesporna vladarica sveta, segajočega globoko v Smrekovško gorovje in k Mozirskim planinam na vzhodnem in južnem obzorju, na severnem se z njo spogledujejo vzhodni velikaši Karavank (Olševa, Peca, Uršlja gora), na zahodu pa seveda vse, kar je v Grintovcih kamnitega zraslo med Ojstrico, Rinkami in Tursko goro. Čeznjo je bila nekoč speljana deželna meja med Štajersko in Koroško, ki nanjo dandanašnji spominja le še domača savinjska in koroška govorica.
Raduha (2062 m)
Prepadna pročelja Raduhe. Foto: Mitja Košir
Nanjo je speljanih toliko poti, da si zaslužijo posebno vodniško knjižico (in jo tudi imajo), nam pa naj bosta nižinski izhodišči (zgolj zaradi boljšega pregleda) dolini Savinje (Luče, Solčava) in Meže ter Bistre (Črna, Koprivna in Spodnje Sleme). Vse te poti, o katerih je veliko zapisanega v vodnikih in narisanega na zemljevidih, se vendarle stečejo na dve visokogorski izhodišči, k dvema gostoljubnima gorskima domovanjema, h Koči na Grohotu (1460 m) in Koči na Loki (1534 m). Najlažje bomo na vrha Raduhe stopili prav s planine Loke. Če se bomo odločili za vzhodnejšo pot na sedlo Durce (1910 m) med Malo Raduho (2029 m) in sosednjim Lanežem (1925 m), se bomo sprehodili po starodavnih pastirskih stezicah, seveda zdaj dobro uhojenih in zaznamovanih, komur pa bo do hitrejšega vzpona na vrh, jo bo ubral za markacijami skozi izsekano rušje naravnost na vrh. Raziskujoči duši ne bo odveč daljši, vendar pokrajinsko morda najlepši vzpon z Loke prek planine Arte (1564 m) daleč na jugozahodnem pobočju in pod Tolsto pečjo (1827 m) tik pod zahodnim grebenom na vrh naše gore.
Severna, natančneje – severozahodna pristopa na Raduho peljeta s planine Grohot, kamor pridemo od najvišjega slovcenskega kmečkega domovanja, od Bukovnika (1327 m). Od Koče na Grohotu se skozi zatrep planine pot vzpne mimo še vidnih ostankov nekdanje koče, ki jo je pred dobrima dvema desetletjema porušil snežni plaz, visoko v melišča pod Durcami in severno steno, alpinistom zelo ljube Male Raduhe. Na razpotju leva pot krene tik pod prepadnimi ostenji Male Raduhe strmo in naporno na Durce, kjer se bomo tik pod grebensko škrbino za nekaj korakov oprijeli zanesljive jeklenice, v desno pa skozi strm macesnov gozd pot prestopi nekaj strmih grap in se v vpadnici vrha Velike Raduhe ob klinih in jeklenicah vzpne strmo, najprej ob prepadni grapi, zgoraj pa po izpostavljenem razu v lažji svet in po njem na pot z Durc in Loke na vrh naše gore.
Prostranost njenega vrha Raduho posebej zaznamuje kot prijazno goro, tisto pa, kar nam daje z obema rokama, ko nam razprostira širna obzorja, prav gotovo sodi med darila, kakršna znajo ceniti iskalci miru in tišine. Še posebej kakšnega pozno jesenskega ali zimskega dne. Zasnežena pobočja naše gore namreč na obe plati, na Grohot in na Loko zvabljata fantovsko razpoložene turne smučarje. Sicer pa ena od pesmi, ki so nastale pod temi bregovi pravi : »Raduha je kakor zarja,/ v soncu se blešči./ Raduha je naša gora, /lepše daleč ni.«
O naši gori je veliko napisanega v različnih knjigah, a posebej opozarjam na vodnik Kamniško-Savinjske Alpe (PZS, 2004), poglejte pa tudi na zemljevid Kamniško in Savinjske Alpe 1: 50.000.