Kadar vse pokrije zimski sneg, dobi ta podoba neverjeten sijaj in razsežnost
Pojdimo tja gor z znamenitim julijskim zaljubljencem Kugyjem: »Visoko na obzorju stoji, navadno v modrino in bleščečo belino odet kot skalni otok pred nami masiv Kanina… Tu so se vrhovi in roglji v grebenu lepo razvrstili. Vzpenjajo se v dolgi verigi vedno više in dosežejo v strmo uprtem, najviše v višave štrlečem grebenskem trikotu Velikega Kanina svoj prevladujoči delež in krono… Kadar vse pokrije zimski sneg, dobi ta podoba neverjeten sijaj in razsežnost. Človek bi utegnil misliti, da ima pred seboj najsilnejše gorske verige na zemlji…Gore Kanina premorejo nekaj, kar vsem drugim Julijcem ni dano: prost razgled proti morju!« Kako bi o tej mogočni gori veliki mojster pisal danes, ko prav v njena nedrja, na južne in severne Kaninske pode, iz Bovca in z Nevejskega sedla, segajo žičniške naprave in se na njene grebenske poti v lepih poletnih dneh zgrinjajo množice, kakršnih sicer v Zahodnih Julijcih nismo vajeni. Najverjetneje bi se zavil v molk in se umaknil v samotno Ovčjo ves pod divjimi stenami Viševih nebotičnikov.
Visoki Kanin (2587 m)
Kaninska mogočnost z Montaževe planine Pecol. Foto: Mitja Košir
Obe naši višinski izhodišči sta, kot že rečeno, na zgornjih postajah žičniških naprav, začnimo pa na jugu, pri zgornji postaji (postaja D, 2202 m) kaninske žičnice na južnem robu Prestreljeniških podov (od tam ni daleč do Doma Petra Skalarja, 2260 m). Ko te na goro tehnika postavi tako visoko, da imaš do vrha zelo visoke julijske gore le nekaj več višinskih metrov, kot jih potrebuje Ljubljančan do vrha Šmarne gore, je seveda govorjenje o velikem gorniškem podvigu na prvi pogled vprašljivo, vendar ni povsem tako. Že vzpon po grušču pod Prestreljenikovim oknom na sedelce med Hudim Vršičem (2478 m) in Vrhom Osojnice (2371 m) nam da vedeti, da smo v resnem visokogorskem svetu. Prečenje Dolgih prodov visoko nad prostranimi Kaninskimi podi se izteče v strmem skalovju, kjer sledimo markacijam visoko na izpostavljeni greben in ob jeklenici splezamo prek izpostavljene Kaninske škrbine (2490 m) na vrh enega najbolj žlahtnih razglednikov vseh Julijcev.
Tudi s severa nas visoko v Kaninovo naročje popelje žičnica z Nevejskega sedla skoraj na prag gostoljubne planinske koče Celso Gilberti (1850 m), vendar nas do vrha naše gore čaka veliko zahtevnejše gorniško dejanje kot je tisto z bovške strani. Od Gilbertijeve koče stopimo po udobni, označeni mulatjeri na sedlo Bela peč (2005 m), od tam pa za oznakami do spodnje ledeniške morene pod severnim ostenjem Visokega Kanina in prek nje na strmo snežišče ter po njem do vstopa v plezalno pot Julia (Via Divisione Julia) tik ob izteku Findeneggovega ozebnika (tukaj se lahko lotimo tudi Poti po policah, ki nas, kot že ime pove, pripelje na greben po izpostavljenem, vendar plezalsko manj zahtevnem nizu polic). V izteku ozebnika se oprimemo jeklenice in je ne spustimo do izstopa na grebenu tik pod vrhom naše gore.
Za nami je sicer kratko, vendar napeto in izpostavljeno plezalsko dejanje, ki pa se po zahtevnosti in izpostavljenosti ne more primerjati s plezalno potjo prek Vrha Krnice (2441 m) in po zahodnem grebenu na vrh Visokega Kanina, ki je le delček vznemirljivo lepe in zelo zahtevne »Ta visoke rosojanske poti« (Alta Via Resiana), ki po visokih vzhodnih in severnih grebenih obkroži še vedno slovensko utripajočo lepotico alpskih dolin – Rezijo.
Kanin, kamor poleg Visokega Kanina sodijo vsaj še Mali Kanin (2571 m), Črni Vogel (2422 m) in Vrh Laške Planje (2448 m) na jugu ter Srednji (2543 m) in Hudi Vršič s Prestreljenikom (2499 m) na vzhodu, je mogočna gorska gmota, ki s svojo plečato postavo od koder jo pač ogledujemo, napoveduje veličastnost Zahodnih Julijcev, katerih prva straža nad globoko dolino Soče je.
Več o vsem tem gorskem razkošju preberite v knjigah Tineta Miheliča Julijske Alpe (PZS, 2003) in Andreja Mašere Zahodne Julijske Alpe (Sidarta, 1998), poglejte pa tudi na zemljevida Canin – Valli di Resia e Raccolana 1: 25.000 in Julijske Alpe – zahodni del 1: 50 000.