V dolini Ravenske kočne je vrh, ki s svojo višino daje obiskovalcu fenomenalen razgled na verigo visokih Grintovcev. Z gozdom poraščeni stožec, ki ima golo špičko.
Goli vrh (1787 m)
Plešasti stožec
V dolini Ravenske kočne je vrh, ki s svojo višino daje obiskovalcu fenomenalen razgled na verigo visokih Grintovcev. Z gozdom poraščeni stožec, ki ima golo špičko.
Dolina Ravenske Kočne na Jezerskem nudi obilo možnosti za gorniške ture: Češka koča, Ledine in predvsem na višje vrhove Grintovcev. Naš današnji cilj pa je kar nekako odrinjen, vsaj kar se tiče njegove obiskanosti, kljub temu, da planincu postreže z enkratnim razgledom. Pa "pejmo dons" na Goli vrh.
Ko pridemo na Jezersko, zavijemo v smeri Planšarskega jezera, proti dolini Ravenske Kočne. Ko se pri turistični kmetiji Ancelj konča makadam, nadaljujemo naprej. Pri smerokazu za Češko kočo zavijemo levo in kmalu nas ponovna markacija usmeri levo. Po nekaj sto metrih pripeljemo do manjšega parkirišča. Parkiramo, na smerokazu, ki nas usmeri levo pa piše, da je do Jenkove planine uro in pol, do Velike Babe pa tri ure in pol.
Pot na začetku poteka po gostem "šavju", ki zna biti v ranih jutranjih urah še vlažno, ali pa celo mokro. Pot, ki je sicer nezahtevna, pa se kmalu postavi pokonci. Poteka v ravno pravšnjih okljukih, a strmina ne popusti. Ko pridemo do gozdnega kolovoza, zavijemo levo in po približno 100 metrih se usmerimo desno navzgor v gozd. Pot nato nekaj časa teče skoraj po ravnem in nas vodi mimo ličnega, doma narejenega razpela, pod katerim so pohodniki, vsaj videti je tako, postavili svoje lesene križe. Od tod nas pot v približno pol ure pripelje do Jenkove planine.
Na Jenkovi planini, trenutno ni smerokaza, saj bodo verjetno postavili nove table. Pot je dobro uhojena in ni problema z orientacijo. Svoj vrh namreč, takoj ko stopite ven iz gozda na travnik, zagledate na svoji levi. Hodimo v smeri levo, če se pa sprehodite do mejnega kamna številka 18, boste pa videli tudi luštno leseno hišico na robu planine. Prečite planino in ko dosežete gozd, strmina ne popusti. Tukaj ni večjih okljukov, temveč gre pot kar direktno navzgor. Morda naj že tukaj opozorim na previdnost pri sestopu. Pot namreč poteka med drevesnimi koreninami, ki so zelo gosto ena zraven druge. Če se boste odpravili po dežju, ali če bodo korenine vlažne, bo previdnost še toliko bolj nujna, saj na njih kaj hitro lahko zdrsne. V zadnjem delu vzpona se zemlja meša s kamenjem, obdajali pa vas bodo borovci. Ko dosežete konec gozda, ste praktično na vrhu. Le še po travniku na vrh, kjer sta vpisna knjiga in žig Jezerske planinske poti. In na vrhu....tisto, kar si planinci želimo, ko pridemo na vrh. Čudovit razgled na vse strani. Na jugu se odpre celotna veriga od Kočne, Grintovca, Dolgega hrbta, Skute, Rink. Povsem pred nami je Velika Baba, levo od nje Mrzla gora. Na vzhodu se vidi Olševa, v daljavi še Peca in Raduha. Na zahodu se odpirata Virnikov Grintovec in Pristovški Storžič, v ozadju se vidi Košuta.
Sestopite lahko po isti poti, ali pa če naredite krožno pot z vrha po avstrijski strani do Jenkove planine.
Za vzpon do Jenkove planine boste potrebovali uro in pol, do vrha še 45 minut.
Vzpon na Goli vrh toplo priporočam, ne le zaradi lepega razgleda, temveč tudi zato, ker je to morda en tistih kotičkov v naših gorah, ki še ni tako obljuden. Na poti sem namreč srečala le tri planince, ki tudi niso mogli verjeti, da nikjer ni nikogar. Kljub temu, da pot skoraj ves čas poteka po gozdu in po senci, bi človek pričakoval, da ne bo vroče. Vendar, ravno gozd je tisti, ki daje občutek zatohlosti; da o sopari ne govorim. A kljub temu, se je splačalo!
