Z Male Babe je po zahtevnem grebenu plezanje na Veliko Babo, torej proti jugu in večinoma navzgor, bolj znosno, kot sestopanje v obratni smeri
Jezersko je pustolovski, še posebej gorniški duši radodarno, da bi bolj biti ne moglo, saj nam ponuja vsakršnih nedolžnih potepanj in visokostnih gorniških dejanj obilo, toliko torej, da se navkljub vnaprej zastavljenim namenom in načrtom le stežka, ko že stojimo pri »onemogli« Kazini sredi vasi, ali pa pri Planšarskem jezeru, odločimo za pravšnji podvig danega nam dneva. Pravzaprav je Jezersko s svojo od Boga dano umestitvijo visoko med obronke Karavank in Grintovcev eno tistih izhodišč, ki nas sicer nevsiljivo, vendar zadosti neposredno vabijo na vsa mogoča krožna popotovanja po okoliških planinah, sredogorskih vzpetinah in visokogorskih grebenih z obilico najvišjih vrhov osrednjega dela Kamniških in Savinjskih Alp, ki jim od tu, z Jezerskega, kot iz Logarske doline zremo v njihovo severno, prepadno lice.
Mala (2018 m) in Velika Baba (2127 m)
Mala in Velika Baba z Golega vrha, zadaj najvišji Grintovci. Foto: Mitja Košir
Eno takšnih krožnih potovanj, čeprav v zgornjem nadstropju namenjeno le izurjenim hodcem po prepadnih grebenih in strmih skalnih stopnjah, kamor je vrtoglavim že vnaprej odsvetovano, se nam ponuja na vzhodnem obzorju Ravenske Kočne, po mejnem grebenu (Avstrija – Slovenija), ki se razteza od Jezerskega vrha (1218 m) proti jugu vse do Jezerskega sedla (2034 m), od koder se požene navzgor v nedrja Rink in Skute, v osrčje Grintovcev. Primernejši in lažje obvladljiv je vzpon s severa na jug, čeprav je tudi v obratni smeri izvedljiv, vendar bolj pustolovski (zahtevnejši!), kajti z Male Babe, ki stoji v grebenu severneje, je po zahtevnem grebenu plezanje na Veliko Babo, torej proti jugu in večinoma navzgor, bolj znosno, kot sestopanje v obratni smeri, z neizogibnimi pogledi v brezna pod nogami.
Začnimo torej pri kažipotu na Jenkovo planino (1494 m), kamor pridemo od Planšarskega jezera in mimo Ancljeve kmetije po cesti, ki pelje k spodnji postaji tovornih žičnic na Ledine (domačini raje slišijo za izvirno, domače ime Vodine), h Kranjski koči, in na Spodnje Ravni k Češki koči. Oznake nas usmerijo na lepo speljano pot navzgor na Jenkovo planino, ki leži na prostranem sedlu med Golim vrhom (1787 m) in Malo Babo. Tistemu, ki ga razbrazdani robovi obeh Bab ne bodo zamikali, bo Goli vrh odličen cilj, saj daleč naokrog slovi kot odličniški razgledni balkon za vse, kar na jugu ponujajo Grintovci, na severu pa Karavanke, in še vzpon nanj, če odmislimo strmo gozdno pobočje, nikakor ni alpsko zahteven, kdor pa si je cilj postavil visoko na vrhovih Bab, bo z Jenkove planine krenil proti jugu.
Pot je ves čas označena, vendar zahtevna, še posebej, ko se z vrha Male Babe preko prepadnega in razdrapanega sedelca vzpnemo po grebenu najprej na severni in potem preko ostro zarezane škrbine na glavni vrh Velike Babe. Zdaj smo na najvišji vzpetini med Jezerskim vrhom in Jezerskim sedlom. Sem, na Veliko Babo, lahko pridemo tudi z Ledin, od Kranjske koče (1700 m), po zelo zahtevni zavarovani poti prek razbitih in prepadnih zahodnih ostenij Ledinskega vrha in naše gore, ali pa čez Jezersko sedlo in po severnem grebenu brez večjih težav (razen neprijetnega spusta v škrbino med Ledinskim vrhom in Veliko Babo). Lahko pa se na Jenkovo planino ali na Jezersko sedlo vzpnemo tudi iz Belske Kočne na koroški (avstrijski) strani, po bolj samotnih in zato tudi bolj vznemirljivih, vsakršnih gorniških pričakovanj polnih poteh.
Za tehtnejše razgledovanje po gorah okrog Jezerskega najprej poglejte v knjigo Kamniško-Savinjske Alpe (PZS, 2004) in na zemljevid Jezersko z okolico 1: 25.000.