Ves ta samotni svet (ki pa v času turne smuke postane nad vse živahen) se vseskozi dotika italijansko avstrijske državne meje
Med znamenitimi smučarskimi Mokrinami (Nassfeld) na zahodu in postavnim dvatisočakom Ojstrnikom na vzhodu se razteza oblo sleme najvzhodnejšega dela Karnijskih Alp, ki s svojo zgrajenostjo in poraščenostjo bolj spominja na blagi karavanški kot strogi alpski svet. Le sem ter tja, tako kot v Karavankah, se kakšno pobočje postavi bolj strmo v nebo in se kje drugje prepadno spusti v kakšno strmo grapo. Vendar je do teh vrhov in robov, ki se vsi po vrsti brez sramu spogledujejo z dvema višinskima tisočakoma, potovanje vse prej kot lagoden sprehod. Obe dolini, ki jih jemljeta v objem, Ziljska na severu in Kanalska na jugu, ležita v globokih podnožjih, izhodišča za vso to rajdo zanimivih gorniških ciljev pa so, po zaslugi razvejane mreže cest, ki segajo do prvih višinskih teras, vendarle postavljena nekoliko bolj v njihovo osrčje.
Kok (1941 m) in Lepi vršič (1913 m)
Kok in Lepi vršič s Konjščice. Foto: Mitja Košir
Ves ta samotni svet (ki pa v času turne smuke postane nad vse živahen) se vseskozi dotika italijansko avstrijske državne meje, ki je seveda dejansko ni več ne videti in še manj čutiti, vendar zgodovinsko in kulturno že dolga stoletja leži v eni sami, koroški zibelki. V tisti zibelki, ki še vedno zna zadihati tudi po slovensko, v žlahtni tradiciji ziljskih Jarnikov, Zwittrov in Grafenauerjev ali kanalskih Dolharjev s Trbiža, Venosijev iz Žabnic in Garjupov iz Ukev. Zato ni nič nenavadnega tam zgoraj srečati domačega človeka, ki na slovenski pozdrav veselo odgovori po naše in te radovedno vpraša, od kod si, potem pa zadovoljno doda: »dobro, dobro…«.
Dvoje zanimivih vrhov, čeprav gorniško ne sodita prav visoko na lestvico pomembnosti, bomo obiskali z juga, iz Kanalske doline. Z mejnega prehoda v Ratečah se bomo odpeljali skozi Trbiž v Ukve in od tam po drzno speljani cesti v zatrep hudourniškega potoka Ukve, do gostišča Pri gamsu (Osteria del Camoscio, 1130 m). S parkirišča bomo krenili v stransko dolino pod planino Podravno in se ves čas držali strmega kolovoza vse do zgornjih travnikov pod sedlom med Kokom (Monte Cocco) in Lepim vršičem (Cima Bella, Schönwipfel), ki mu prek temena teče mejna črta. Visoko pod grebenom kolovoz zavije preko globoke grape v desno, na sedlo Mrzlo vodo, mi pa jo uberemo po travnati dolini, skozi vrtove živo cvetočega sleča, ki se je razbohotil prav te dni, na sedlo (1814 m), od koder bomo najprej stopili na nekoliko višji Kok, vrh, ki stoji povsem na italijanskem ozemlju, naš naslednji cilj pa bo seveda Lepi vršič, nekoliko nižji mejni vrh in hkrati razgledni balkon, s katerega se nam na ogled postavijo vsa veličanstva vzhodnih Karnijcev, predvsem tistih odličnikov nad Mokrinami, kakršni so Konjski špik (Monte Cavallo, Rosskofel), Veliki Koritnik (Creta di Aip, Trogkofel) ali Krniške skale (Gartnerkofel) .
Tu smo na koncu naše poti, komur pa še ne bo dovolj pehanja po teh strminah, se bo z Lepega vršiča spustil strmo na sedlo Mrzlo vodo in se od tam zagrizel strmo navzgor, na vitki vrh Konjščice (Monte Sagran, Sagranberg, 1931 m), če mu pa tudi to ne bo dovolj, se ne bo odrekel vzponu na bližnjo skalno glavo Starhanda (1968 m), ki stoji izpostavljeno nad Ziljsko dolino, povsem na avstrijskem ozemlju. In seštevek: štirje lepi vrhovi, vredni obiska. Najprej za dušo, potem pa tudi zaradi zavesti, da se nam z vsakim novim korakom naše obzorje širi in se pred nas postavljajo novi in novi cilji. Le poti do njih moramo najti.
Preden greste na pot, poglejte v knjigo Andreja in Urške Stritar Karnijska potepanja (Kibuba, 2006) in na zemljevid Alpi Giulie Occidentali Tarvisiano 1: 25.000.