Jezerski vrh, ki ima polovico imena enakega kot njegov 904 višinske metre višji bratranec, ki leži nad Makekovo Kočno.
Virnikov Grintovec (1654 m)
Stražar na meji
Jezerski vrh, ki ima polovico imena enakega kot njegov 904 višinske metre višji bratranec, ki leži nad Makekovo Kočno. Sredogorski vrh s priokusom visokogorja.
Letošnja planinska sezona se počasi bliža koncu in presenetilo me je dejstvo, da letos niti enkrat nisem bila na Jezerskem; vsaj ne tako, da bi mi bilo Jezersko izhodišče za kakšno planinsko oziroma gorniško turo. Po krajšem razmisleku sem se odločila za vzpon, ki proti koncu deluje dokaj visokogorsko, a to vendarle ni. Sončno vreme že zjutraj je napovedovalo lep dan, zato je bil užitek na svežem zraku le še toliko lepši. Tokrat se bomo odpravili na Virnikov Grintovec.
Z avtomobilom se odpeljete do Zgornjega Jezerskega, kjer tik pred nekdanjo Kazino zavijete levo. Približno po 200 metrih zavijete desno in avto pustite na parkirišču pri cerkvi in pokopališču. Markacije vas bodo usmerile mimo cerkve in župnišča. Najprej prečite lepo urejen pašnik. Rosa se je ob zgodnji uri lepo bleščala v jutranjem soncu. Na koncu travnika pot zavije skozi gozdno grapo navzgor. Pripeljala vas bo do kmetije Žmitek, ki mi je, moram priznati, delovala nekako zapuščeno. Prečite dvorišče in se poženete strmo navzgor skozi gozd. Na gozdnem grebenu se vam bo odprl pogled proti našemu današnjemu vrhu. Nadaljujete naprej skozi gozd, dokler ne pridete na gozdno cesto, kjer je križišče. Tukaj pa pozor! Smerna tabla za Virnikov Grintovec je na desni strani poti, ki pelje naravnost, tabla pa kaže levo. Na tem križišču, kjer je trenutno kup naloženih hlodov, zavijete levo in nekaj časa hodite položno naravnost. Morda bi veljalo smerno tablo postaviti na kakšno drugo drevo, kajti tam, kjer stoji, zna zavesti. Previdno, torej!
Položna pot se kmalu spet postavi pokonci. Po prečkanju manjšega gozdnega potočka vas bodo markacije vodile naravnost navzgor, levo pa gre pot do Murna. Na tem delu poti sem opazila številna mravljišča. Dvignili se boste do sedla Žingerc na višini 1345 m. Sedlo leži na meji z Avstrijo, kar označuje mejna tabla in mejniki. Tisti vidni ima številko 158.
Do vrha je še 300 višinskih metrov.
Pot se preko zaraščenega travnika začne ponovno vzpenjati strmo skozi gozd. Kratki okljuki in visok korak dvignejo srčni pulz. Tik pod vrhom grebena dosežete skale in tudi pot bo postala vse bolj kamnita in skalnata. Osamljeni viharniki ob poti kljubujejo silam narave že leta in leta. Če vam bo kdaj kdo rekel, da gre pot po grebenu, nikar ne pomislite, da gre potem naravnost. Daleč od tega. Tudi na "Virniku" ni tako. Pot se ves čas počasi vzpenja, tudi malo spušča. Preko skalnih ovir se pride brez problemov...in končno, vrh. Okrog nas pa same skale, kot da se nahajamo v pravem divjem visokogorju. Sledilo je obvezno "štempljanje" mojega gorniškega "blokca" in kratek počitek s pogledom na okoliške vrhove.
Razgled z vrha je več kot čudovit: pred vami se bo odprlo severno ostenje Kamniško-Savinjskih Alp; Kočna, Grintovec, Dolgi Hrbet, Kranjska in Koroška Rinka, Mrzla Gora...in nakazovanje, da je tam nekje spodaj, na drugi strani Savinjska dolina; nasproti vas, v dolini Ravenske Kočne, pa Velika Baba. Na avstrijski strani, na dosegu roke, bo naš dobri znanec, Pristovški Storžič, za njim pa Obir. Greben Košute bo imel s te strani tudi povsem drugačno podobo; na jugu pa pred nami še Stegovnik, Kozji vrh in Storžič.
Vrh Virnikovega Grintovca je razpotegnjen in če se boste sprehodili na njegov zahodni del in pogledali čez rob, boste videli cesto, ki pripelje do Virnikove planine. Obstaja sicer slabo vzdrževana stezica, ki vas pripelje na planino, a mislim, da ni ravno pogosto obiskana. Na Virnikovi planini je bila v času bivše države vojaška karavla. Danes je le-ta zaprta in ker ni v uporabi, se sama bori z zobom časa.
Nazaj v dolino se boste spustili po poti vzpona. Na vršnem grebenu je potrebna previdnost, ravno tako v spodnjem delu, tik nad Žmitkovo kmetijo, kjer pot poteka po gozdni grapi preko drevesnih korenin, ki so običajno morke in lahko hitro pride do zdrsa. Za vzpon in sestop na Virnikov Grintovec boste potrebovali približno 4 do 5 ur. Pot se mi je v spomin vtisnila še po tem, da so zunanje drevesne korenine, s svojo razvejanostjo, oblikovale stopnice za lažji vzpon. Narava v svoji pojavnosti je res enkratna in neponovljiva.