Galerija v naravi s Formo vivo in velikimi panoramskimi slikami
Četrtkova zgodba
Vrh gorovja
Bogastvo skalnih podob
Katera je najlepša pot na goro? Včasih je najbolj razgledna, tudi taka, ki terja telesno pripravljenost in treniranost tehnike. A vsakič je tista, ki človeka obogati tako zunanje kot notranje.
Razinformiranje. Računalniška simulacija vremena je okoli Kanina kazala popoldanske plohe, na straneh teleteksta Rai3 pa so za tisti konec obetali sonce. Kateri informaciji naj verjamem? Več informacij, kot je na voljo, težje je ugotoviti, katera je točna. Če sploh je katera. Previdnost je mati modrosti, pravi slovenski pregovor. Televizijska informacija se mi zdi preveč optimistična. Če bom verjel prepričljivejši razlagi, bom v zagati. Zastonj se peljati tako daleč me ne veseli. Odmislim vse podatke o vremenskih napovedih, pozabim na svoje dokaj primitivno znanje o napovedovanju vremena in si v mislih poskusim predstavljati podobo gore danes popoldan. Svetal in prijazen vtis me prepriča. Ani zagotovim, da se splača napolniti nahrbtnik in iti.
Najmanj strma je sončna reklanska stran, vendar tudi tod prevladujejo stene. (*)
Razgovor z oblaki. Veliko parkirišče ni prazno. Družine pohajkujejo po planoti, tiste z majhnimi otroci se ustavljajo pri kravah. Nekateri s prsti kažejo velike kamne, pokonci stoječe na pašniku. Nikamor se jim ne mudi in videti so zadovoljni. Ne vznemirjajo jih gmote kondenzirane pare, ki počasi drsijo mimo Žrdi. »Naj se vas bojim?« Ni potrebe. »Bom moker?« Možno. »Boste streljali in grmeli?« Ni verjetno. Ne preveliki, polnih oblik in temnejših odtenkov naredijo močan vtis na opazovalca. Niso videti močno organizirani in ne zbujajo strahu. »Lahko naju spremljajte na poti, če vas le ne bo preveč.« Tiho je.
Kljub zavarovanim potem je Montaž do danes ohranil sloves težko dostopne gore. Najlažji pristop pelje z južne strani. (*)
Tik pod prevalom Vrh strmali so zanimive plastike, umetnine narave
Razmetane skale. S koče Brazza se spušča večja skupina ljudi. Najbolje je, da z Ano takoj stopiva na mehke trave, ki se od tu raztegnejo visoko pod stene. Zanima me, kaj bom novega videl v svetu, ki je dobro poznan predvsem kravam. Do sedaj nisem nikdar imel vtisa, da so skale, tudi velike, v tako velikem številu. Zaradi obsežnosti planine so videti manjše in redkejše. Trate prevladujejo v širšem krogu pogledov. Se oblaki dvigujejo ali spuščajo? Se zbirajo ali se bodo razkropili? Do tu sva z Ano hodila skupaj, pod zadnjo zeleno strmino pa se odpraviva vsak k svojemu cilju.
Prvi cilj je travnati preval Vrh Strmali (Forca dei Disteis, 2201 m) na levi strani Montaževega vznožja. (*)
Razumevanje. Trojica v družini četverih obotavljaje sestopa. Najmlajša se očeta oprijema za čelo. Visoko, pod stenami, zagledam osamljenega kozoroga. Z roko jih opozorim nanj, a gospod nezainteresirano zamahne z roko nekam za hrbet. Me ni razumel? Med obračanjem glave mi razlaga nekaj nerazumljivega. Presenečenje pride za prvim ovinkom. Obstanem in ostrmim. Tako velike črede kozorogov še nisem videl. Zbor poliških kozorogov. Petinštirideset jih znam našteti. Ne razumem, kako so se znali organizirati v tako ogromnem številu. Ljudi nad njimi nisem več videval.
Vladar Zahodnih Julijcev na svoj vrh ne spusti neizurjenih trum. (*)
Doprsni kip gospe, delo ne-znanega umetnika
Razjasnitev. Ogledujem stolpiče neobičajnih oblik na grebenu širokega prevala. Oblaki se razpirajo in površina modrine se povečuje. Če bi zavil na Veliko polico in zlezel na vrh po ozebniku, bi mogoče bil izlet videti imenitnejši. Začenjam prilagajati načrt. Okoli Strme peči in tudi čez njo pripluje nova pošiljka oblakov. Postane mi jasno, da v nezanesljivem vremenu tista varianta ni najbolj primerna. Zatrdno se odločim, da uberem najvarnejšo pot. Takoj začenjam dobivati vtis, da se vreme ponovno izboljšuje.
Stara pot se vzpne proti desni čez strme zelenice vzhodno od okna. Izpostavljen svet, ki bi bil npr. na Triglavu ves v železju, je treba preplezati brez varoval. (*)
Razpoznavanje. Ko sem povabil oblake, naj me spremljajo, misel ni bila dovolj natančna. Pri veliki kamniti skulpturi opazim, da smo na isti višini. Pozabil sem izraziti željo, naj se držijo bolj na daleč. Pod Škrbino v Brdih so me prehiteli in očem skrili prepade. Kaj bodo nakuhali sto metrov nad mano? »Naj še nadaljujem?« Nisem slišal ne-ja. Nad glavo se mi zdi dovolj svetlo, plast oblakov ne bi smela biti debela. Na poličko, vklesano pod ostrim razom, moram zlesti nad okencem. Greben večinoma grabim z obema rokama. Vrh je odlično izoliran! Na njem devetsto milijonski utrip umetnega srca (900 MHz) aparat sicer zazna, ne zna pa tudi uporabiti.
Skratka, Montaž nima nobene zložne, krotke strani. Od koderkoli ga gledamo, povsod stoji pred nami velikan, ponosno se zavedajoč mesta, ki mu pritiče v Julijskih Alpah. (*)
Na prečnici čez južna pobočja gore
Razveseljena. Ne bi se dobro počutil ostati na vrhu dlje časa, čeprav je biti na gori sam vedno zanimiv občutek. Med pohajkovanjem po dolgi in široki rami se oziram nazaj. Vrh se razkrije le za toliko, da se lahko od njega poslovim. Zrak Zajzere pustim zgoraj, nad vodoravno zloženimi in na jeklenico pritrjenimi železnimi prečkami. Zazijam v dolino, tako temno je videti v globino. Zdi se, kot bi spodaj nastopila noč. Rahlo pršenje navlaži kovino. Zaradi svetlobe, ki dovolj močno prodira skozi oblake, me ne skrbi vreme. Na travah spet oprezam za prizori iz narave. Krav je precej manj. Pohitim naravnost navzdol za čim hitrejši stik na parkirišču. »Petnajst svizcev sem naštela! Neverjetno! Si videl, kako je bila srčkana družinica tik pod škrbino? Si bil tudi ti kaj moker? Spodaj je kar dobro deževalo.«
Kar se tiče razsežnosti, bi mu v Julijskih Alpah le stežka našli primero. (*)
Razorganiziran. Naslednji avgustovski četrtek sem za Montaževo okolico našel le slabše vremenske napovedi. Z morja me ne vleče nikamor drugam. Zopet lovim vtise, ali me gora odbija ali privlači. Ko se zadovoljim z možnostjo, da grem samo na krajšo turo po vojaški mulatjeri, mi ni več težko zapustiti vonja po soli v zraku. Pecol je ob treh prazen. Kravjih zvoncev ne slišim. Najbolj zabit z oblaki je videti Špik Hude police. Rezervni cilj naj bi mi bil, pa se mi zdi še najmanj primeren. Tura na največjega od Špikov se mi zdi ponovno izvedljiva. Do prevala Vrh strmali že rahlo prši. Tokrat sem opustil kakršnokoli organiziranje. Na gori že od parkirišča nikogar ne srečam.
Velikanske dimenzije teh gora so krive za hudobno optično prevaro: preval je videti prav blizu, pa vendar hodiš čez neskončna travnata pobočja kar poldrugo uro. (*)
Bi lahko bila rahlo rumenkasta skala na desni podoba velike glave mladeniča?
Je videti na sredini, v skalni okroglini, podobo moža z brki?
Se zdi, da v levi roki drži otročička?
Razgledovanje. Trum kozorogov ne vidim. Ovinek na škrbino potrebujem, saj bi bil na vrhu prezgodaj. Prve rogove zagledam šele na grebenu proti Zabušu. Z roba zagledam večino črede, kako vrh trav v glavnem poležava. En del jo je pod steno in ob snežišču. Mimo in mednje moram, ko grem naprej. Všeč mi je, ker se me ne bojijo preveč. Stopim med skale. Namesto po poti zlezem v kaminasto grapo. Nobenih zvokov ni slišati med tihim tipanjem odluščenih skal. Zlezem na široko in udobno poličko. Z mislimi odplavam drugam. Nad glavo zagledam dvoje malih rogovij. Njuna radovednost je močnejša od previdnosti samice. Zaman jima tiho poprskava: pssss, pssss.
V skale vstopiš nekoliko desno od najvišje točke tega melišča, kjer stoji pod steno izrazit skalnat podstavek, ki ga levo omejuje kaminasta grapa. (*)
Razelektritev. Okolica postaja zamolkla. Pod okencem, lino v grebenu, odločneje grabim za kovino. Hitim na glavni greben in ponovno poskušam loviti signal. Tokrat imam v žepu kar dva mobilna aparata. Kot bi bil edini cilj današnjega izleta manjkajoči klic z gore. Kar ulovim, sta dve zelo debeli kaplji. Od kje? Iz daljave me doseže prvi zvokovni signal. Bo okolje postalo nevarno? Odločitev preložim in se obrnem naprej, da bi nadaljeval pot po grebenu. Takoj zaropota bližje, verjetno za Kaninom. Zaradi nekega manj prijetnega čustva dobim željo po najhitrejšem možnem spustu do lestve in po njej še nižje pod greben.
Tu čez pelje že od daleč vidna. 60 m visoka Pipanova lestev. Plezanje po tej gugajoči napravi je izpostavljeno in terja kar dobre živce. (*)
Na planini je stalna razstava balvanov različnih oblik
Razbremenitev. Zaradi pozornosti na slušne dražljaje imam občutek, da v tretje zaropota še glasneje. Majanje lestve me ne upočasnjuje. Ko izpustim zadnji klin, vse skupaj potihne. Tudi zrak obmiruje. Verjetno je najslabše mimo. Spomnim se, da zvoki niso bili močni in gromoviti, ampak bolj kratki in jedrnati. Naj se vrnem nazaj gor? Ni govora. Naj bom zadovoljen, da sem bil danes visoko preko 2600 metrov! Redke debelejše kaplje postajajo pogostejše. Končam umirjujoč postanek. V hitrosti se počutim varnega. Menjata se mel in skalovje. Na travah med počivajočimi kozorogi najdem ponoven mir in prvi mobilni signal. Kljub slabemu vremenu me na planoti nekaj zadržuje. Nočem iti naravnost navzdol in prehitro priti do avta.
Ko ta dolga, zložno se vzpenjajoča prečnica pripelje do večjega melišča, se pot požene kvišku proti škrbini, pod katerim opaziš veliko okno. (*)
Razmislek o smislu. Daleč sem še od koče, ko začne lajati pes. Tudi gospodar opazuje, kdo bo prišel mimo. V majhnem in temnem prostoru plapola ogenj v kaminu. Med pitjem kave diši frico. Na parkirišču se v nastajajočem mraku še vedno obotavljam in gledam proti največjemu in nič špičastem Špiku. Montaž ima danes najboljše vremenske pogoje na tem koncu. Torej je bila odločitev le prava! Zadovoljen sem z izletom, čeprav nisem bil na vrhu. V kolikor se ne bi malo ustrašil, bi prišel tudi na vrh. Ta hip bi sestopal po temnozelenih travah. A tega nisem mogel vedeti. Potrebujem več vaje v poslušanju zelo tihega notranjega glasu, ker ga hrup čustev zlahka prevpije.
Vzpon na drugo najvišjo goro Julijskih Alp ni nikakršna romarska pot. (*)
(*) Tine Mihelič,
Julijske Alpe, planinski vodnik, 5. popravljena izdaja