Takšnega visokogorskega križišča, tako veličastnega, kakršno je na naši gori, ni daleč naokoli.
Takšnega visokogorskega križišča, tako veličastnega, kakršno je na naši gori, ni daleč naokoli. Od razbrazdanega grebena martuljških gora, ki se kot divje nazobčana kulisa pne od Vrtaškega Slemena na vzhodu, tja do Kurjega vrha na zahodu nad Dolino (stroka jo imenuje Gornjesavska dolina, domačini pa poenostavljamo in jo tudi zato pišemo z veliko začetnico), med Mojstrano in Kranjsko Goro, se na najvišjem vrhu proti jugu zapodijo kamniti zublji Rokavov, Visokega, Srednjega in Spodnjega, in se na Visokem še enkrat ločijo od južne rezi ter se proti jugozahodu z razbitim in raztreskanim grebenom prislonijo ob bok kraljici Škrlatici. Iz Doline naše gore, čeprav prvakinje v Martuljkovi skupini, ni videti, in skrita je radovednim očem tudi z južnega podnožja, iz Vrat. A ima vendar gora ime, ki jo med vsemi Julijci postavlja najbližje božjemu prestolu.
Oltar (2621 m)
Vzhodno ostenje Oltarja. Foto: Mitja Košir
Kadar človek krsti goro s tako pomenljivim imenom, mora zadaj stati temeljit vzrok. In tega vzroka je pri naši gori na ostajanje. Komur je bilo dano, da je kdaj zgodnje jutro dočakal pod pločevinasto streho Bivaka II na Jezerih (2120 m) in se še ves zaspan zazrl v visoka obzorja nad krnico med elitno združbo naših najvišjih gora, je v z zlatom oblitih kamnitih zubljih mogočne gore na severozahodnem obzorju ugledal oltarno podobo. Na levo stoje pozlačeni kelihi Rokavov, ki se kot nažagan greben spuščajo prek Visokega, Srednjega in Spodnjega na Kališče in strmo dol v Vrata, na desno, k vzhodu, pa se kot monštranca razteguje Dovški Križ. Ena sama brezskrbna lepota, eno samo brezpotje, en sam mir in tišina. Tisti, ki ga tja gor zanese pot in se zna ogledovati v svetu brez civilizacijskih oznak, ni škodljiv ne štirinožnemu in slučajno mimoidočemu dvonožnemu bitju.
Odpraviti se na Oltar, goro iz »elitnega kluba« tistih julijskih vrhov, ki segajo prek 2600 metrov, je velik gorniški podvig, ki manj vešče zelo resno nagovarja na spremstvo gorskega vodnika, sicer pa velja za eno najveličastnejših dejanj v naših gorah, ki sicer še ni čisti alpinistični podvig, a je veliko več kot običajno popotovanje po označenih (tudi zahtevnih, v železje okovanih) poteh.
Večina povabljenih (sleherni ne sodi mednje) gre k Oltarju v goste s Poldovega rovta v Vratih skozi Rdeči potok, čez Prag in pod Malim Matterhornom (skalna ostroga alpiniste zelo izrazito spominja na veličastno goro nad Zermattom) do Bivaka II in od tam po oblih ledinah na Jezerih do strmih skal, prepredenih s krušljivimi kamini, ki nas privedejo po policah v levo na globoko sedlo med Dovškim Križem in Oltarjem, na Grlo. Sem pripleza zelo zahteven brezpoten pristop s severa, iz Martuljka, mimo krnice Za Akom in idilične zelenice pri Treh macesnih. Z Grla pa ni več ničesar posebej iskati. Ob strmi grapi jo uberemo po levem, drobljivem rebru in tik pod mogočnim vrhom zmoremo zelo zahtevno skalno pregrado, kakršne bi se ne sramovala tudi kakšna resnejša julijska stena.
Zdaj smo na Oltarju. Mnogim kaj večjega v gorah ne bo dano, bodo pa tudi zagnanci, ki jim bo v spominu in v srcu ostal z živo željo začrtan greben proti jugu, k Rokavom in Škrlatici. A o tem kdaj drugič.
Več o teh potepanjih preberite v knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe – Severni pristopi (Sidarta, 1998).