Travnato pobočje je pozimi tursnosmučarski raj, preko celega leta pa razglednik v samo nedrje slovenskega Očaka. Obiskana dama Karavank.
Dovška baba (1891 m)
Razgledna lepotica nad Dovjem
Travnato pobočje je pozimi tursnosmučarski raj, preko celega leta pa razglednik v samo nedrje slovenskega Očaka. Obiskana dama Karavank.
Dovška baba je lepotica, povsem tipična za verigo Karavank: južna pobočja so travnata, pozimi idilična za turno smučanje, medtem ko je severna stran precej bolj "kruta": prepadna, skalnata in krušljiva. Ko sem se prvič povspela na Babo, mi je razgled z vrha vzel dih: ker leži povsem nasproti dolini Vrat, ki jo na koncu zapira severna stena Triglava, z vrha gledaš v nedrje slovenskega Očaka.
Na regionalni cesti Jesenice – Kranjska Gora zavijemo desno proti vasi Dovje. Ves čas se držimo desno. Na koncu vasi, kjer se začne makadam, lahko pustimo avto, kjer nas markirana pot vodi ob potoku Mlinca, potem pa strmo skozi gozd. Večkrat prečimo gozdno cesto. Vzpnemo se mimo Bele peči in po cesti nadaljujemo do Lahovega prevala. Naj vam zaupam, da se do prevala lahko pripeljete tudi z avtom, če se vam seveda preveč ne smili. Do tja je približno 6 kilometrov utrjenega makadama. Vendar, če ste se namenili oditi v hribe, jeklenega konjička pustite kar v Dovjem, in naredite nekaj zase. Kajne?
Z Lahovega prevala se markirana pot odcepi desno čez strmo pobočje do planine Dovška Rožca, kjer je koča pašne skupnosti, moderna in urejena, s sončnimi celicami na strehi, a žal, pogosto zaprta, zato ne računajte na kakšen okusen zeliščni čaj. Raje ga prinesite s seboj!
Od koče po travnaten pobočju, po slemenu nadaljujemo do vrha Dovške babe. Običajno na vrhu močno piha, kar sicer v vročih poletnih dneh zelo prija. No, če se boste za tole turo odločili poleti, vzemite pot pod noge zelo zgodaj, kajti dopoldne se sonce upre in zna biti peklensko vroče.
Sestopite lahko po isti poti, ali pa se odločite za krožno turo. Z vrha se obrnete proti vzhodu in nadaljujete pot po grebenu. Vmes morate "splezati" preko ograje, kajti na pobočjih se paše živina. Preko Hruškega vrha (1776 m) sestopimo po širokem slemenu do sedla Rožca (1587), kjer se obrnemo proti jugozahodu, ter nadaljujemo mimo lovske koče do Hruške planine (1375 m). S planine po stezici nadaljujemo do kolovoza, po katerem sestopimo do gozdne ceste.
Iz Dovjega do planine Dovška Rožca boste hodili približno 2 uri do 2 uri in pol, od tam do vrha pa še pol ure. Od Babe do sedla Rožca vas čaka še ena ura hoje, od tam do Dovjega pa uro in pol. Tura ni zahtevna; jo pa lahko prilagajate svoji uhojenosti.
Z vrha Dovške Babe se odpira pogled, ki jemlje dih; trkate namreč na Kraljestvo Zlatoroga. Triglav v sredini, okoli njega pa Rjavina, Cmir in Stenar...če naštejem le najvišje.
Planina Dovška Rožca je tudi "luštna" kolesarska tura. Med hišami v Dovjem prikolesarimo do konca vasi, kjer se začne makadam. Po položnih, nič napornih klancih, se počasi vzpenjamo. Cesta se vije pod zanimivimi stenami. Na križišču zavijemo ostro desno, kjer se klančina "postavi" pokonci. Razrita cesta in drseča podlaga povzročata kolesarjenje še težavnejše. Na levem ovinku, kjer so ponavadi parkirani avtomobili izletnikov, nas čaka ponovno strm, dolg in izjemno zahteven klanec. Podlaga je gruščnata in drseča. Največji naklon in težavnost je tik pod vrhom. Ko zagledamo kočo na planini Dovška Rožca se strmina umiri. Spust poteka po poti vzpona. Pazljivost in koncentracija morata biti 100 odstotna, saj so drseči klanci zahrbtni in hinavski. Nenadno "strmoglavljenje" je lahko zelo boleče.
Prijeten začetni vzpon nas v drugem delu preseneti s strmimi in drsljivimi klanci, a napor je poplačan na vrhu, ko oko uzre Julijce in Karavanke.