Junija bo minilo deset let od mojega rednega objavljanja planinskih prispevkov v Našem stiku - prvi je bil namreč objavljen junija 1996 ...
PLANINARJENJE
Svinjak
Od kod mu takšno ime, ni znano, vendar zagotovo nima veze s »svinjami«. Tako pravijo poznavalci. Udomačeno ime »Bovški Matterhorn« je dobil zaradi nezgrešljive ostre špice, ki jo vidimo iz Bovca in zelo spominja na švicarski Matterhorn. No, z druge strani je bolj pohleven …
Lovim zadnje lepe dneve pred koncem prvomajskega dopusta. Avto pustim v Soči pred hišo prijaznega domačina. Prvih 400 višinskih metrov je soparnih. V nahrbtnikih imava z Ireno najnujnejše, pa vseeno nista ravno lahka. Nad opuščeno planino Lemovje je pot bolj razgledna, vidi se že opustošenje letošnjih plazov. Tako je tudi za robom v »kotlu«, kjer je planina Nad Sočo z lovsko kočo. Pozdravi naju glasen srnjak, ki laja in laja (v prihajajočo noč …).
Večer je (spet) idiličen: na prostem, za večerjo hrenovke, malo orehovca in en »pir«. Koprenasta oblačnost v daljavi počasi objema Lemež, Krnčico in Krn na drugi strani Soče. Tedenski napori me kmalu položijo v »posteljo«, to je star »modroc« na podstrehi, koča je namreč spodaj zaklenjena. Prav fletno je. Sveča dogori ravno do jutra …
Vstaneva zgodaj. Jutranja kava prav prija. Brez zajtrka jo ubereva v breg. Sprva je pot (prej brezpotje) prijetna, potem pa trčiva v razdejanje plazov. Težko se prebijava skozi. Na srečo je tega le kakih sto metrov. Po travah in snegu gre nato hitreje. Sonce prijetno greje, prav tako tudi debelega modrasa, ki ga skoraj pohodim! Na vrhu Pri Banderi se odpre razgled tudi na drugo stran. Bližnji Bavški Grintavec vabi, vendar nimava derez, zato se obrneva na drugo stran. Tam je nekje v daljavi mali kucelj – Svinjak ...
Začetni del grebena je prijeten, trave in mestoma sneg. Sestop z Vrha Ovčje planje je že strm, brodiva skozi ruševje. Na Špičici se greben obrne v desno, sestop je podoben kot prej. Ostri vrh obhodiva, potem pa skozi gosto ruševje stopiva na tretji vrh brez imena.
Pod nama je še v snegu prostrana dolina Osojnica, stena do tja pa mestoma rdeče krušljiva. Sonce tu in tam močno posije, zelo toplo je. Ravno ko že misliva, da je prečenje pri kraju, se odkrijejo težave: strmo ruševnato pobočje, ostra škrbina in strme izpostavljene trave … Ko sva spet na grebenu, gre lažje, vseeno pa se prečenje kar vleče. Tik pod vrhom zmotiva gada pri sončenju. Končno Svinjak! Saj je bil lep greben, izreden divji svet, vendar za hojo ne prav prijazen. Še dobro, da je bilo veliko snega, drugače bi bila to »ena velika ruševnata poguba«.
Temni oblaki so grozeči, a se naju usmilijo. Z vodo sva pri koncu, vročina je naredila svoje. Pozimi smo vajeni manj piti, zdaj bo težo cepinov in derez zamenjala tekočina. Sestop z vrha v dolino se izkaže za pravo kalvarijo. Suhega listja na trdi podlagi je toliko, da je vsak korak na meji padca. Kaj takega! Še dva dni po tem me bolijo meča … In kako sva prišla nazaj do avta? Dokaj enostavno, vendar čisto »na meji«, »poštopala« sva namreč prvega, ki je prišel iz gostilne. Žal sva šele med vožnjo ugotovila, da je bil očitno tam že dolgo …
Info: Svinjak, 1653 m, je vrh na severni strani Bovca. Dolgi greben, ki se začne ravno tam, vodi prek vrsto vrhov do mogočnega Bavškega Grintavca, enega najpomembnejših vrhov na Bovškem. Na Svinjak vodi le ena markirana pot, in sicer iz vasice Kal – Koritnica. Čeprav piše na tabli 3 h, vam bo 1200 višinskih metrov lahko vzelo tudi več. Vodnika: Gore nad Sočo (Sidarta) in Julijske Alpe (Planinska založba), zemljevid: Bovec (1 : 25.000).
Junija bo minilo deset let od mojega rednega objavljanja planinskih prispevkov v Našem stiku - prvi je bil namreč objavljen junija 1996 ... Vsem, ki ste me spremljali vsa ta leta, se ob tej priložnosti najlepše zahvaljujem za pozornost in vam želim srečno pot!
Vladimir Habjan