Čeprav je tega že res dolgo - dobrega četrt stoletja - imam še vedno pred očmi prve diase z zimske plezarije...
Zima se vrača!
Čeprav je tega že res dolgo - dobrega četrt stoletja - imam še vedno pred očmi prve diase z zimske plezarije, ki sem jih kot tečajnik videl na našem »ferajnu«. Bila je to zimska ponovitev Kamniške smeri v Rzeniku. Ne spomnim se več, ali je predaval Bešlin ali Marinčič, a slike s pršičem posutih previsov so takrat name napravile velik vtis. O ja, poletno skalo bom vsekakor plezal – takrat sem imel za seboj že nekaj izkušenj in prakse - tegale pa se vseeno mogoče raje ne bi loteval...
Zimski razgled
Seveda ni treba posebej razlagati, koliko so vredne takšne zaobljube. Še preden se je pričela naslednja koledarska zima sem se lahko pohvalil z izkušnjami. Ne s smerjo v zimskih razmerah, pač pa s prvimi ozeblinami. Na vetrovnem sestopu z Uroševe grape v Nad Šitom glavi sem rokavice zanalašč pustil v žepu: da se bom utrdil in navadil na zaresen mraz v pravi zimski plezariji... Res odlična ideja – posledice tistega privajanja na mraz sem dobro občutil v vseh naslednjih letih. Ozebline so poleg plezalnih izkušenj zadeva, ki si jo pri zimskem alpinizmu nabiraš postopoma: ko jih enkrat dobiš, se jih nikoli ne znebiš popolnoma... A takrat sem samo stisnil zobe. Pomodrela koža na prstih se je kmalu olupila in preden je bilo tiste zime konec, smo z Andrejo in Zvoncem opravili prvi vzpon: Zajedo usmiljenja v Vežici. Nekaj izkušenj smo že pridobili: kako izgleda požled, pa bivak brez spanja, ugotovili smo tudi, da si v debelih rokavicah precej neroden. Zato nam je takrat fotlc, težki ruski Zenit, padel čez pol stene. In ker Vežica ni tako velika stena je Zvonc potem, ko je aparat spodaj našel in pobral lahko mirno slikal z njim še naprej...
Kmalu zatem me je nekega četrkovega večera »pobasal« Šrauf: ajd, spakiraj, greva v Rjavino! Brez najmanšega usmiljenje je nato priganjal svojo večnamensko Lado po kolovozu v Kot, dokler je pač šlo. Snežne razmere niso bile najboljše in že na dostopu do stene sva precej gazila. Pogled po Centralni smeri navzgor pa se mi niti ni zdel tako napačen, saj je sneg navidez ležal le na policah in položnejših delih stene. Šrauf je gotovo vedel, jaz pa še ne: pozimi nikoli ne verjemi pogledu od spodaj. Snega pod steno je bilo zadosti in s prvim težjim raztežajem sva lepo opravila, saj je bil do polovice zasut. Sledilo je nekaj lažjega terena, nato pa se je zgoraj očitno nekaj zalomilo. Vrv se ni več premaknila in skupaj s kepami spihanega, napol sprijetega pršiča se je čez steno vsipal tudi plaz Šraufovih literarnih biserov iz njegovega neizmernega besednjaka. Situacija je bila tragikomična in skoraj zadušil sem se od napora, da se ne bi smejal na glas – da ne bi Šrauf še meni pripeljal kakšno okrog ušes. Kar tako, ker nisem dovolj solidaren v njegovem osebnem obračunu z naravo s steno, smerjo in razmerami, ki so se nama postavile na pot Takrat sem se – prvič in ne zadnjič – spraševal: morda pa stena pred Šraufom odneha samo zato, da ji ni treba poslušati vsega tega... A Rjavina si je takrat očitno zamašila ušesa in s Šraufom sva se še istega dne po isti vrnila nazaj v dolino...
Tako je za mojo pravo zimsko premiero v naših hribih poskrbela Široka peč. Poskrbela je v vseh pogledih: z razmerami, vremenom, težavami in zgodbo, ki sem se je pozneje spominjal posebej takrat, kadar je šlo zares: »... ni lahko, ampak v Čihuli smo pa še bolj najebali!« Se pravi, bo šlo tudi tu. Ob takšnem razmišljanju se je dalo vztrajati marsikje, kjer bi sicer lahko tudi obrnil...
Z Zokom in Zvoncem smo bili prvič v steni sredi januarja in splezali dva raztežaja. Kdor pozna Čihulo bo vedel, da sta precej pasja, posebej drugi, kjer v gladkem previsnem trebuhu ni na razpolago nič drugega, kot da ga zlezeš prosto. Tam je mogoče pomagal tudi hud mraz – bilo je kakih 15 stopinj pod ničjo – da so se dlani »malo prilepile« na zglajeno plato. Nad trebuhom smo obrnili: kar je preveč, je preveč. Dva tedna kasneje pa je bilo vreme čisto drugačno, kar pretoplo za zimo in tudi razmere so se izboljšale. Bili smo hitri, saj sva z Zokom smer dobro poznala: splezala sva jo v prejšnjem poletju, in to v šestih urah, kar je bil za tiste čase – leto 1980 – kar spodoben rezultat. Prvi dan zimske plezarije smo tako zaokrožili s slovitim »prstenim previsom« na koncu ključnega raztežaja, kjer so se v preteklosti dogajali dolgi poleti prvih ponavljalcev. Zmrznjeno zemljo na izstopu iz krušljive previsne poči smo takrat ukanili s takrat še »neuradnim« dry toolingom: cepini so prijeli, da je bilo veselje...
Toda po udobnem bivaku v kopni votlini je bilo veselja in navdušenja konec. Iz sivine se je tiho vsipal pršič in previsi nad luknjo so bili zjutraj že pokriti z belim poprhom. Tudi brez izkušenj smo vedeli, da ni več šale. Za dva raztežaja težavne zajede nad luknjo smo porabili skoraj cel dan, in noč nas je ujela na ploščah nad zajedo. Nekako smo si izkopali sedišča, a plazovi pršiča so nas neprestano odrivali iz stene. Bila je dolga noč brez spanja, s krči v otrplih mišicah in zmrznjenimi čevlji. Ledenemu jutru je sledil še dan kopanja in prebijanja navzgor po novozapadlem snegu, težko pričakovani rob stene in nočni sestop do odrešilnega bivaka Za Akom.
Kasneje, ko sem se spominjal tistih dni mi je včasih prišel na misel tisti znani vic o otroku, ki je dvignil sto kilsko utež kil: »Kaj pa otrok ve, kaj je 100 kil...« Mi trije tedaj res nismo imeli kaj prida izkušenj z zimo v naših stenah. A zdelo se nam je, da je treba to področje vsekakor obvladati, če hočeš pogledati čez alpinistične meje naše dežele. Če je vreme poskrbelo za še bolj konkretne izkušnje, toliko bolje...
Seveda si tudi vse zime si niso enake med seboj. Nekaj let kasneje sem iz Tamarja opazoval v debelo odejo oblečeni Travnik in ugibal, kako je Franček s soplezalcem v metru pršiča prišel čez smer Hudeček – Juvan, ki ne premore prav veliko klinov, in ki za razliko od sosednjega Ašenbrenerja ne popusti prav do vrha Travnika. A Francl je, kot ponavadi, le zamahnil z roko: »...saj je kar šlo!« .Podobnih vzponov je bilo v osemdesetih letih še nekaj. Seveda pa smo se takratni mladci že lahko zgledovali po epskih zimskih zgodbah Čopovega stebra in drugih velikih smeri naših Alp, ki so jih preplezale generacije pred nami. Šrauf jih je znal lepo opisati in njegova knjiga Veliki dnevi je kar primerno branje za vse, ki želijo okusiti zimske radosti naših sten.
A medtem so tudi lastne izkušje iz domače zime že našle svoje mesto: z leti je otrok počasi ugotovi, koliko tehta sto kil... Hote ali nehote so me spremljale vsepovsod: v El Capitanu, v steni Cerro Torreja in Chacraraja, na Daulagiriju, Šiša Pangmi in Everestu, in marsikdaj sem ugotavljal da »ni lahko, ampak v Čihuli smo pa bolj najebali«.... Ko je šlo zares, so bile izkušnje naših zimskih sten jeziček na tehtnici. Bolj ko sem se spoznaval z alpinizmom v tujih gorah, bolj sem bil prepričan v nekaj, pod kar se podpišem še danes: če v pravi zimi zlezeš katero od velikih smeri v naših hribih, potem lahko zlezeš veliko smer kjerkoli. Zato čestitke vsem, ki spet vračajo zimski alpinizem v velike stene Julijcev in Kamniških. Naše stene morda niso »šola genijev«, kot je v članku o njih z velikim naslovom zapisala španska revija CampoBase, so pa brez dvoma trda in odlična šola dobrega alpinizma.
Španci nas cenijo...