Sneži in sneži pa še piha, pa tema je … pa luštno je, nič se ne bom pritoževal! Sem sam tako hotel ...
PLANINARJENJE
Dobrča
Iz temnega gozda se po visokem snegu le prebijem na osvetljeno ravan, kjer je shojena gaz. Dolina je vsa bleščeča – toliko je namreč luči. Tu in tam se sliši pok in se zabliska ognjemet. Iz koče se sliši harmonika in petje. Odpravim se tja …
Pozno popoldan je, ko po zasneženi cesti prispem na izhodišče. Ko si urejam opremo, jo primaha mimo veseli domačin. Kaj češ, veseli časi so in tudi ljudje so veseli. Medtem, ko imam opravka sam s sabo in moram paziti, da ne bi pozabil kakega pomembnega kosa opreme, me »oni« nadleguje. Govori in govori da ni ne konca ne kraja. No, končno se le utrudi, toliko je še pri sebi, da spozna, da ga nimam časa poslušati v nedogled. Pripravljen sem (tako vsaj mislim, hahaha). Smuči privežem za pas in jo uberem po zasneženi cesti. Čez par minut se začnem spraševati, če sem zaklenil avto. Ne bom razlagal, kako je bilo potem …
Kmalu je splužene ceste konec, naprej gre samo ozka smučina. Zdaj romajo kože na smuči, te pa na noge. Zarežem v skromno smučino in kmalu ujamem enakomeren ritem. Snega je veliko, ljudi nobenih, le tu in tam zažvrgoli kak ptič. Cesta se vleče levo, pa spet desno, pa spet levo … Čeprav vzpon ni velik, se počasi le dvigujem in tu in tam med drevjem ujamem pogled na megleno dolino. Hopla, za ovinkom se smučina konča in zavije v strm breg! Vije se in vije in višje čez strm klanec spet pripelje na cesto. Dolga ravnina me končno pripelje v bolj znani svet. Tu sem že hodil. Mrači se. Za kratko se ustavim, spet so tu bližnjice, ampak se mi jih ne da ubirat. Nataknem »čelno svetilko« in nadaljujem. Tema je vedno bolj trda. Zaradi posek so razgledi na svetlikajočo dolino pogostejši in bolj prostrani.
Na koncu ovinka me spet čaka »neprijetno« presenečenje: smučine je konec, naprej je le bela praznina … Zagazim in nadaljujem, vendar je hoja zdaj bolj naporna. Tu in tam presekam gaz pešcev, ki pa ubirajo strme klance, kamor se meni s smučmi spet ne da. Snežinke so vedno bolj goste, tudi veter piha vse močneje. Končno malo pridiha bolj zanimive ture! V gozdu se mi zazdi, da vidim v bližini luči koče. A sem že tako visoko? Prečim v tej smeri, pa kmalu ugotovim, da so to luči v dolini! Kako sem se lahko tako … Klanec postane tako strm, da snamem smuči. Zdi se mi, da je koča za prvim ovinkom. Ampak ponoči je vse enako in koče ni in ni. Udira se mi čez kolena – tako se ne da hodit! Spet si nataknem smuči in naprej gre lažje čeprav je še vedno strmo. Sneži in sneži pa še piha, pa tema je, pa … pa luštno je, nič se ne bom pritoževal! Saj to sem sam hotel. Hm, tamle za robom se spet nekaj svetlika. Pa ne da je že koča? Saj ne morem verjeti …
Info: Dobrča, 1634 m, je navzhodnejši vrh Kamniško-Savinjskih Alp. Na vrh se lahko povzpnemo po celi vrsti markiranih poti, še bolj pa so njena pobočja prepredena z gozdnimi cestami. Opisana pot vodi z južne strani iz vasi Palovče. Pozimi obiskovalci hitro shodijo večino poti, tako da vzpon ni zahteven. Vseeno je s spodnje ceste do koče skoraj 1000 metrov višine. Koča na Dobrči, 1478 m, leži na razglednem Kresu, kjer so v času turških vpadov kurili kresove, in je ob koncu tedna odprta tudi pozimi.
Besedilo in fotografije: Vladimir Habjan