Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Golica

Nazaj gre potem kot namazano hitro in tudi po riti …

PLANINARJENJE

Golica


Letos je sneg kar zgodaj pobelil našo deželo. In to obilno. Zato nekaj časa za v hribe ni bilo najbolj "zdravo". No, po dobrem tednu pa jo je le treba ubrati nekam v breg, recimo na novoletno turico …

Zgodnji sneg je dobrodošel, ker zapolni in zalije grape, vdolbine in luknje … prav tako se lahko ta sneg toliko predela, da je zimska plezarija enostavnejša kot bi bila sicer. Zame v gorah ni prav veliko lepšega kot so zimski pristopi na vrhove še posebno če prilezeš tja po kaki strmi grapi – vendar tako, da z derezami ni treba praskati po nadležnih skalah. Preden se podam v tak svet, se običajno psihično in fizično pripravim na lažjih turah.


Zimska pravljica

Kmalu nad Planino pod Golico parkiram, saj višje nikoli ne veš, kako bo s parkirnim mestom. Snega je namreč veliko in je iskanje prostora za avto kar sitna zadeva … Minus tri kaže termometer v senčni dolini. Urno jo potegnem po stari asfaltni cesti, da bi kar se da hitreje prišel do sonca in "odrešilne" toplote. Na koncu ceste me pričaka gaz in objame sonce. No, zdaj bo šlo lažje. Pot skozi bele poljane zavije v gozd. Gaz je solidna, led tu in tam ni moteč za hojo. V vijugah prisopiham do ceste, kjer me smerokaz usmeri levo na Zimsko pot, ki je zahtevnejša. Kdo ve kdaj sem bil zadnjič na Golici, poti se ne spomnim več, v spominu imam le vršno travnato pobočje. Za robom je grapa, od tu naprej postane bolj strmo. Na vrhu je grebenček, koča se skozi veje odkrije visoko zgoraj na prostrani belini. Končno le stopim iz gozda. Malo sem ga že sit, sama hoja brez razgledov mi danes, ko je sicer odličen dan za razgledovanje, ne diši najbolj. Takoj naletim na tisti zahtevnejši del - iz snega namreč moli nekaj klinov, gaz pa je speljana čez kratek, a izpostavljen del. Hitro sem mimo in po kratkem vzponu že stojim pred kočo, iz katere se začuda kadi. Oskrbnik mi postreže z vročim čajem in malo pokramljava o razmerah. V koči je slika slavnega Jože Čopa, ki ima svoj spomenik na idiličnem kraju na Planini pod Golico.


Na predvrhu, pogled proti vrhu

Odpravim se dalje. Dan je namreč kratek, decembra se vse prehitro znoči. Nad kočo opazim enega, ki gazi naravnost navzgor, drugi pa "na frišno" preči strma pobočja v levo. Ta se mi zdi pravi izzivalec nesreče, saj je pobočje plazovito, kar že dokazuje nekaj sproženih talnih plazov. S strahom pogledujem k njemu … Moja gaz je skromna, proti grebenu veter vse bolj zavija in dela prave vrtince. Razgled je izreden! Oni je le srečno prispel na greben in naprej na vrh, dol pa je šel na srečo po bolj varnem svetu. Prav zanima me, ali se je sploh zavedal nevarnosti … Zdaj se še sam odpravim po grebenu malo dol in malo gor. Stopinj ni več in sam režem nedolžno pokrajino. Severna stran je senčna in nevarna zaradi opasti. Vrh je za razliko od mestoma ostrega grebena kar prostran, vendar piha kot za stavo. Ampak za razgledovanje, "fotkanje" in seveda za občudovanje si je le treba vzeti čas. Nazaj gre potem kot namazano hitro in tudi po riti …

Sestop, levo velik talni plaz

Info: Golica (1835 m) nad Jesenicami je prijeten zimski cilj. Na pot se podamo s Planine pod Golico. Do Koče na Golici (1582 m) je mimo Koče pod Golico dve uri hoje, do vrha še uro (višinske razlike je 1000 metrov!), skupaj s sestopom 4-5 ur. Zemljevid: Julijske Alpe (PZS, 1 : 50.000), vodnik: Karavanke (PZS, Stanko Klinar).

Besedilo in fotografije: Vladimir Habjan


Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti