Naborjetske gore so najbolj na sever pomaknjen rob Zahodnih Julijcev
Naborjetske gore, z imenom po lepem mestecu (Naborjet po naše, uradno, italijansko pa Malborghetto) v Kanalski dolini, so najbolj na sever pomaknjen rob Zahodnih Julijcev. Te gore strmo zrejo navzdol, v severno globel reke Bele, ki se ji onstran doline, na prisojnih straneh postavljajo iz oči v oči prvi obronki Karnijskih Alp, na jugu pa se spogledujejo s katedralami Montaževe in Viševe gorske družine. Najvišja gora tega naborjetskega pogorja s svojimi južnimi, prisojnimi pobočji pomirja gorniško dušo ob pogledih na divje strmali Poliških Špikov in na znamenito severno steno Montaža, padajočo v tisočmetrske severne prepade, v dno Špranje, v južni zatrep doline Zajzere. Ta naša gora zdaj, v zadnji jesenski razkošnosti, žari v soncu in se blešči skozi zlatnino jesenskih macesnov s svojimi belimi skalami nad planino Rudni vrh.
Poldnašnja špica (2078 m)
Nam iz osrednje Slovenije je k izhodišču najbližje prek mejnega prehoda v Ratečah in mimo Trbiža do Ovčje vasi in naprej do parkirišča v zatrepu doline Zajzera. Ko najdemo tik za kapelico pot k koči Grego (1389 m) in smo tam po slabi uri, moramo le še stopiti po cesti (namenjeni le oskrbniku koče Grego!) na planino Rudni vrh (1398 m). Na tukajšnje izhodišče se lahko z avtom pripeljemo po lepi, drzno speljani cesti iz vasi Dunja (Dogna) v Kanalski dolini, kar je seveda veliko bolj pri roki tistim gornikom, ki prihajajo s primorskega konca.
Od tod do vrha naše gore pelje lepo speljana, udobna steza, ki nekdanji italijanski vojaški poti mimo opuščenih vojaških objektov iz prve svetovne vojne (v enem izmed njih je tik pod vrhom lepo urejeno, vse dni v letu odprto, vendar neoskrbovano zavetišče), sledi prav na vrh. Ni naporna, zato pa je razgledna, speljana slehernemu, ki je pripravljen stopiti v gorski svet, prijazna, le prav pod vrhom se postavi strmo in robato, zato mora biti njen obiskovalec vendarle nekoliko pozoren in predvsem previden na drobljivi kamnini vršnega grebena. In potem tisto obljubljeno, kar takšnemu gorskemu balkonu pripada. Na severu Ture, na zahodu Dolomiti in na dosegu roke bližnje Karnijske Alpe, na jugu vse, kar lahko ponudijo Zahodni Julijci, spodaj ob Beli pa usihajoči narodni otoček, ki mu srce še bije po slovensko, v Žabnicah, v Ovčji vasi, v Ukvah…
Jezikovne zaplete v teh gorah, ki so le navidezni, ker gre v resnice za zgodovinsko koroško (torej slovensko) in furlansko ozemlje, kjer sta pred in med velikima svetovnima vojnama nemščina in italijanščina veljali le za uradna (državna) jezika, rešujejo gorniki s svojo širokosrčnostjo. Zato je prav, da vemo, ko smo na Rudnem vrhu, da stojimo tudi na sicer italijanskem Sella di Somdogna in da na Poldnašnji špici po furlansko piše Jof di Miezegnot. Da našemu izhodišču v dolini Bele (Val Canale) Ovčji vasi (vesi po koroško) rečemo tudi Valbruna. Temu sožitju so najbolj naklonjene gore, o tem govori izpričani spomin (Kugy, Ojcinger, Komac, Pesamosca…), in sodobni gorniški popotniki, da bi jih bilo več tudi slovenskih, ki tukaj jemljejo pot pod noge.
Na Poldnašnjo špico vzemite s seboj zemljevid Julijske Alpe – zahodni del 1:50.000, zvrhan koš tehtnih podatkov pa poiščite v knjigi Andreja Mašere Zahodne Julijske Alpe (Sidarta 1998).