Je najbolj na vzhod postavljen visoki razglednik Zahodnih Julijcev
Je najbolj na vzhod postavljen visoki razglednik Zahodnih Julijcev, ki se na sever sklanja v Jezersko dolino in se narcisovsko ogleduje v kristalni vodi Rabeljskega jezera, na vzhod zre v globoko Koritnico, na jugu pa s tisočmetrskimi strminami in stenami v kotu pod sosednjim Rombonom zapira skrivnostni zatrep Možnice. Na dve veličastni gori Vzhodnih Julijcev zre s sicer nižje, a zato nič manj ponosne lege, na Mangart in na Jalovec, spogleduje pa se na skoraj enakih višinah z mogočnim ostenjem Loške stene in njenimi divjimi vrhovi onkraj Koritnice, sploh ne manjvredna, še najmanj v višinah in strminah svojih sten. Še vznemirljivejši je pogled na zahodno in severno stran, k nebesnim višavam domačih Zahodnih Julijcev, k Višu in Montažu z njunimi poliškimi vazali. Tam daleč zadaj pa Visoke Ture...
Jerebica (2125 m)
Kljub skromni višini kot mogočna skalna kulisa obvladuje tri globoke doline, od koder je do njenega vrha, pa izberimo katerokoli izhodišče, več kot dober kilometer napornega vzpenjanja ali zelo zahtevnega plezanja. Povprečnemu gorniku brez plezalskih ambicij sta na voljo dva označena, dolga in naporna, a tehnično nezahtevna pristopa. Iz Možnice in iz Jezerske doline, vsi ostali obrazi gore pa so ena sama ostenja, namenjena alpinističnim izbrancem. Pot iz Možnice je prisojna, slikovita, vendar dolga, dolga…, je pa naša (glede na državno mejo), pot iz Jezerske doline, tokratna izbranka, pa je bolj človekoljubna, torej manj naporna, vendar po slikovitosti ne zaostaja za ono z juga. In je tudi naša, koroška, čeprav drži na vrh po italijanskem državnem ozemlju. Ledinska imena tam okrog, kljub italijanski prevajalski vnemi, pripovedujejo o tem, komu je nekoč sodilo to ozemlje.
Naše izhodišče je na parkirišču ob cesti iz Rablja na Nevejsko sedlo (V žlebeh), tam, kjer se Beli potok izliva v Jezernico (približno 970 m). Preko širnih prodov Jezernice krenemo proti jugu pod gozdnato pobočje Mirnika. Označeni poti sledimo najprej strmo v gozd, kasneje pa po prijazno speljani serpentinasti stezici ves čas v smeri daleč vidnega Jezerskega sedla (1720 m) visoko nad nami. Ko nekje na pol poti naletimo na označeno križišče, kjer desni odcep zavije na zahod proti sedlu Čez Brežič, jo mi uberemo naravnost navzgor proti jugu in na Jezerskem sedlu prvič uzremo južna prostranstva. Globoko pod nami dolino Možnico, tik pred nami s krvavo zgodovino zaznamovani Rombon (Veliki vrh), še vedno poln ran prve svetovne morije.
Z Jezerskega sedla krenemo odločno proti vzhodu, po slikovitih policah pod Gorenjim Voglom (1866 m), obidemo vrh Krivega roba (2009 m) in se prek ostre škrbinice in po ozkem travnatem robu povzpnemo na vrh Jerebice, na razgledni balkon, ki bolj spominja na visoko postavljeno prižnico v neizmerni gotski katedrali, kot pa na gorski vrh, čeprav še tako junaške postave. A Kugy je že vedel pravo, ko je govoril in pisal o božanski naravi teh gora. Za večjo gotovost pri razgledovanju vzemite s seboj zemljevid Julijske Alpe – zahodni del 1:50.000, za bolj gotov korak na gorski poti pa velja pogledati v knjigo Andreja Mašere Zahodne Julijske Alpe (Sidarta, 1998).
Prepadni obraz Jerebice z Nemških glav nad Predelom. Foto: Mitja Košir