Povezana v dopoldanski gorniški izlet spleteta malo zahtevnosti in visokost razgledov v lepo ogrlico
Prijateljica in nekdanja soplezalka me je opomnila, da bi veljalo kdaj v »tišino, ki šepeta« stopiti tudi po kakšni bolj ljubki poti, tja, kamor ni ure in ure daleč, tja, kjer gre bolj za gorniško vrtičkarstvo in manj za resno spopadanje z višinami in globinami. In zdaj, ko gre poletje v konec, ko jesen stopa na vrh letnega dogajanja, je morda prav, da se ozremo tudi k tistim vrhovom, ki jih morda v vrhunski zagnanosti velikokrat prezremo. In potem ugotovimo, kako se motimo…
Lipanski vrh in Mrežce (1975 m in 1965 m)
Pokljuka je zeleni raj, nad njim pa se v grebensko rez, ki loči visoko gozdno planoto od globoke ledeniško izrezane Krme, vzpnejo vrhovi od Debele peči na vzhodu, do Draških vrhov in Tosca na zahodu. To je greben, ki se predstavlja z dvema obrazoma. Na sever, v Krmo, padajo navpični zidovi zahtevnih sten, ki so jim kos le izvrstni alpinisti, proti soncu, torej proti jugu, pa se to gorovje spušča na blejsko in bohinjsko stran. Tam je sleherniku, ki ima gore rad, vsega lepega na pretek. Nič hudih prepadov in še manj dolgih pristopov. Nekaj sto višinskih metrov z Rudnega polja (1345 m), od vojašnic, ali pa od Šport hotela (1285 m), do ostrih robov nad Krmo, je človekoljubnih, čeprav tudi kakšne kaplje znoja ne bomo potočili zaman. Razgledi na Triglavsko kraljestvo onkraj globoke Krme bodo vse te »napore« stotero poplačali s svojimi visokimi in globokimi pogledi.
Blejska koča in naši gori nad Lipanco. Foto: Mitja Košir
Razgledna vrhova, ki jima bomo stopili na teme, sta komaj omembe vredni vzpetini tik na Blejsko kočo na Lipanci (1630 m), ki pa povezani v dopoldanski gorniški izlet spleteta malo zahtevnosti in hkrati visokost razgledov v lepo ogrlico jesenskega dne.
Lipanca, ki nam je izhodišče, je v poletnem času živa planina (kravice in ovčke), hkrati pa je tudi velikodušen cilj marsikomu, ki s Pokljuke želi zgolj zaznati vonj našega visokogorja. Blejska koča je prijazen gorski dom, odprt vse dni v letu (tudi med zimskimi viharji!), kamor se zlahka poda tudi gorniško povsem nepismena duša. Navzgor, k severnim grebenom, pa velja stopiti le tistim, ki vedo, kaj hočejo najti na teh razglednih balkonih.
Gorskih ciljev z Lipance je obilo, zato ostanimo skromni in se s planine po dobro označeni poti podajmo proti severu, k Debeli peči, najvišji v tem venčku gora nad nami. A le za dobre četrt ure, potem pa krenimo levo v macesnov gozd in skozenj na travnate vesine pod Lipanskimi vrati (1898 m), od koder se pot strmo in zahtevno spusti v Krmo. Oznake za Lipanski vrh so razločne in odločne. Levo po zaraščenem in drobljivem grebenu stopimo na neizrazit, vendar v vsakem pogledu izpostavljen vrh, od koder se moramo proti sosednjim Mrežcam spustiti ob jeklenicah v izpostavljeno škrbino in iz nje zlesti spet ob jeklenicah Mrežcam na vrh.
Gorniškega potovanja je tu konec, saj nas čaka le še sestop skozi macesnovo gmajno k Blejski koči. Tam pa velja zaviti k oskrbniku Jožetu. Morda na čaj ali pivo, pa tudi potico velja poskusiti. Še več boste prebrali v knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe – Bohinjske gore in videli na zemljevidu Bled 1: 30.000.