Konec koncev gora ni sama sebi namen, je predvsem pomoč človeku, da najde pot do ...
PLANINARJENJE
Veliki vrh
Muhasto avgustovsko vreme nam je hribovcem letos krepko zagodlo. Med tednom sonce, med vikendom dež … In tako teden za tednom. Bo letos sploh še čas za kakšno dobro turo?
Tudi od tokratne sobote ne pričakujem prav veliko, napoved je spet slaba. Vseeno jo mahnem proti Ljubelju, moram si namreč ogledati neko pot, za katero pišem opis. Nad Šentansko dolino se lenobno vlečejo megle in ne napovedujejo nič dobrega. V takšnem času sem pozoren na barve neba, kadar so čudne, nekako »nezdrave«, bo skoraj gotovo v kratkem deževalo. Avto pustim tik ob cesti in jo uberem po kolovozu. Pred mano je parček v kratkih hlačah, ki jo hitro ubira in se mi kmalu izgubi izpred oči. A morda veste, da je ravno poleti največ primerov podhladitve? Zakaj? Ker je pač običajno toplo in ljudje ne računajo z mrazom. Ampak ta pride takoj za hladno fronto. Tovrstnih žalostnih primerov je bilo pri nas že precej … Pa pustimo to, saj v hribe hodimo zaradi veselja, ali ne? Nekoč mi je nekdo zaradi moje dobre volje na turi v mojo vodniško spominsko knjigo napisal: » … Konec koncev gora ni sama sebi namen, je predvsem pomoč človeku, da najde pot do sočloveka.« Lepo. Takšnih vtisov imam še veliko (ne tako lepih, pač pa zabavnih), ampak da se ne oddaljimo preveč od naše ture samo še enega: »Zmatran sem kot pes. Gonil si me kot svinjo. Upam, da še kdaj drugič!« Hecno, a ne?
Veliki vrh v Košuti Foto: Irena Mušič
Gost gozd mi zakriva pogled navzgor. Ob poti žubori potok, zdaj je na desni, zdaj na levi. Vzpon je strm in me le pripelje v bolj razgleden svet, vmes se »napasem« malin. Na desni je izvir studenca. S seboj imam vedno prazno stekleničko za takšne primere. Voda je seveda odlična! Skrajno zahodni del Košute je v megli, prav turobno je. Pot me vodi mimo planine Korošica (po domače Koroš"ca). Ne ustavljam se, le pozdravim in odbrzim naprej. Svet je od tu dalje precej lepši kot spodaj, pa vendar se večina obiskovalcev ustavi le spodaj, kjer te prijazno postrežejo. Med travniki in skozi ruševje se vzpnem na Hajnževo sedlo. Tu me za kratek čas celo obsije sonce.
Planina Korošica Foto: Vladimir Habjan
Veliko časa nimam. Severna stena Velikega vrha. Lani smo pozimi tu plezali z našimi tečajniki. Trije smo potegnili prav lepo smer. Le počasni smo bili, tako da so nas morali priti ostali iskat na drugo stran, pod Kofce. Megla pa je bila takšna kot je danes. Zapodim se v vstop zavarovane poti. Strma je, vendar ne prezahtevna. Ampak kaj ko je je prehitro konec! Samo kakih 100 metrov. Potem pa hoja skozi meglice vse do vrha. Prav takrat v daljavi prvič zabobni. Spet bo treba hiteti. Na vrhu so ljudje. Nihče ne hiti, vsi lenobno počivajo. Ali se sploh ne zavedajo, kaj se pripravlja? Verjetno ne. Samo obrnem se in stečem po isti poti nazaj. Nikoli ne vem ali naj jih opozorim ali ne. Ljudje to različno razumejo, enim je prav, večini pa ne. Na sedlu zavijem kar brez poti levo pod steno. Melišče je dolgo, omogoča hiter sestop in kar naenkrat sem spet na markirani poti s Korošice. Šele pri potočku, kjer srečam mimoidoče, se zavem, da imam na glavi še vedno čelado. No, nič hudega, saj je to tudi dobra zaščita pred dežjem. Spet se odžejam in nadaljujem. Ne glede na čemerno vreme, je bila turica kratka in prijazna. Pa srečna, ulilo se je šele takrat, ko sem bil že v avtu na suhem …
Nekaj podatkov: Na Veliki vrh (2088 m) se vzpnemo z Ljubelja mimo planine Korošica. Vzpon 2.30-3 h, sestop 1.30 h. Zemljevida: Storžič in Košuta (1 : 25.000), Karavanke (1 : 50.000). Vodnik: A. Mašera: 50 zavarovanih plezalnih poti (Sidarta). Pot je zahtevna.
Vladimir Habjan
Slika spodaj: Preplezana smer v severni steni Velikega vrha Foto: Irena Mušič
Veliki vrh, Neznana smer/Strahovka, II-III, 30-45 st., 450 m, 27.4.2004, prvi plezal/smučal Iztok Tomazin (smučarska ocena V+, S6/S4-5).
Opis: S Hajnževega sedla navzdol pribl. 100 m do prve večje grape. Po njej navzgor (40-50 st.) do skalne zapore. Tam prečno desno in spet navzgor čez skoke (II-III) v strme trave. Čeznje in mestoma skozi ruševje do položnejšega sveta. Tam prečno levo (30 st.) do široke grape, ki pripelje do skalne zapore. Tam desno na škrbinico (desno se vidi markirana pot). Po gredini levo navzgor (II, 45 st.) in desno za rob. Po strmem pobočju rahlo levo do vrha (30-40 st.).
Plezali: tečajnica Mojca, Irena Mušič in Vladimir Habjan
