Vsega, kar bi rad izvedel o sebi in gorah, se ne da prebrati v knjigah, revijah ali na internetu. Iti je treba na pot, tudi če se na koncu kaj izjalovi. Krasno izjalovljena tura pa je lahko ena sama – ko je jalovost le v imenu gore.
Četrtkova zgodba
Jalovec
Preko lepih kotov in kotičkov na priljubljeno goro
Vsega, kar bi rad izvedel o sebi in gorah, se ne da prebrati v knjigah, revijah ali na internetu. Iti je treba na pot, tudi če se na koncu kaj izjalovi. Krasno izjalovljena tura pa je lahko ena sama – ko je jalovost le v imenu gore.
Priprta vrata v gorsko dolino. Šofer pred menoj si z mitničarjem izmenja nekaj veselih kretenj, preden odpelje naprej. Dober znak, da bom ob uri, ko navadno spuščajo le iz doline, lahko peljal navzgor. Sledim samo še skrivnim domačinovim napotkom in pritisk, ali bom vse to danes zmogel, izgine v hipu. Gorskega kolesa, ki sem ga doma zložil na zadnje sedeže avtomobila, sedaj ne bom rabil, vendar se brez njega ne bi upal peljati od doma. Vse je lažje in enostavneje, kadar so ljudje dobre volje in uspešno sem preskočil prvo oviro – zapornico. Letos sem si želel tudi na Jalovec. Nedavna in nenavadna postavitev bivaka je dovolj dober izgovor za to.
V naši bližini je ogromno blagoslova in lepote, ki sta nam namenjena, in vendar ne moreta vstopiti v naše življenje, ker nismo pripravljeni na to, da bi ju sprejeli. Kljuka je na notranji strani vrat – le mi jih lahko odpremo. Vzrok za to, da nismo pripravljeni, leži v slepoti, strahu in pomanjkanju samospoštovanja. (*)
Prvo bivakiranje je v Tamarju. Na soncu je prevroče, zato kavo pijem raje pod pisanim senčnikom. Z mlekom je nisem hotel, pa sva se s strežajko spontano zmenila za podaljšano. »Kako ste vedeli, da hočem tako močno podaljšano« (nisem omenil nategnjene) vprašam veselo, pa mi ni hotela verjeti in se je izgovorila na mlado pomoč v kuhinji. Velik kozarec kristalno čiste studenčnice je tudi bil poln do roba. Niti prijatelju nisem hotel povedati, kam grem. Zato je bolje, da grem svoj večerni povratek najavit v kočo, na šest oči. »Da vas v tej vročini ne bo kap!« Prvi trenutek pomislim: gospa bi lahko imela teoretično prav. Zatrdno se odločim, da me ne bo in ji to tudi povem. Letos prvič imam oblečene celo kratke hlačke, predvsem pa sem s seboj vzel kar tri litre hladnega čaja.
Ena od čudovitih stvari v keltskem umu je bil njegov čut za spontanost. Spontanost je eden največjih duhovnih darov. Biti spontan, pomeni pobegniti iz kletke ega, tako da zaupamo temu, kar je onstran našega jaza. (*)
Jalovec iz Velikega kota
Odcep za Veliki kot. Natanko ob tričetrt na pol eno prostoročno zavijem v listnato senco - pohodne palice sem to pot pustil doma, da bo izlet bolj prvinski. Čez čas me na veliki skali preseneti smerokaz za Veliki kot. Kaj ni to odcep na Kotovo sedlo? Iz dna čedalje toplejšega kotla se dvigujem poševno v desno trem planincem naproti. Malo naveličani in utrujeni izgledajo med sestopom po največji vročini. »Že ob pol petih smo šli iz Tamarja,« razloži Miro. Zame je to veliko, veliko prezgodaj. Kaj, če se je zaradi vročine zmotil v uri ali kraju? In že so nadaljevali svoj potop v dolino pregretega zraka. Druge izbire niti niso imeli. Tudi Jalovec ni imel druge izbire in slej kot prej se mi je moral pokazati nad črto temno zelenega borovja, povsem od blizu.
Poznanega ne poznamo predvsem zato, ker nam je preveč domače. Za obličjem poznanega nas čakajo nenavadne stvari… Divjost in skrivnost osebe ali pokrajine skrčimo na neko zunanjo in nam domačo podobo. (*)
Bivak pod mačjo glavo. Svet se je na široko odprl in občutil sem pojem Velikega kota. Prvič je tudi rahlo potegnil vetrič z višin. Tisto čudo, ki so ga imenovali bivak, je zagozdeno pod enim izmed balvanov trojčkov zanimivih oblik. Okrogla okna me spominjajo na podmornico kapitana Nema ali pa napovedujejo vesoljni potop. Le arhitekt je lahko znal načrtovati zadostno število vogalov, da bi se bivak po obliki kar najbolje vklopil v pokrajino Kotov. Motijo le preveč gladke in ravne površine. Če bi jih potolkli, bi bivak vsaj spominjal na kakšno skalo in se še bolje vklopil v okolico. Znotraj imam nov občutek - kot bi bil na barki. Seveda, sleme Jalovca me je vedno spominjalo na kljun ladje, ki strmi kvišku. Tistega lepega prostorčka, kjer naj bi nekoč bivakiral Kugy, sedaj skoraj ni več, ker je porabljen. Malo narodno mi je, ker sem na tako lepem kraju prvič (razen enkrat pred tridesetimi leti pozimi). Velik kovinski zaboj ni dajal vtisa domačnosti. Balvan nad njim bi lahko v profilu imel obliko glave. Tudi mačje, da ne bo vedno človeška.
Domačnost nam omogoča, da skrivnost ukrotimo, obvladamo in nazadnje pozabimo nanjo. S površinsko podobo sklenemo premirje in se držimo stran od drugačnosti in plodnega vrtinčenja neznanega, ki ga zastira zunanja podoba. Domačnost je ena najbolj pretanjenih in prodornih oblik človeške odtujenosti. (*)
Kotova špica iz Velikega kota. Kdo bo rešil bivak, ki se je nesrečno zagozdil pod balvan?
Klepeti na Kotovem sedlu. Ni vse tako, kot se zdi in tudi Kotovo sedlo ni povsem blizu. Z dvema sestopajočima spregovorim v preprosti angleščini. Že ju hočem opozoriti na nov b…, ko se ju spomnim vprašati, od kod sta. Čeha! To ljudstvo ima povsem neznane a izredno učinkovite sisteme obveščanja, kje se da prespati zastonj, zato se raje ugriznem v jezik. Saj sta bila čisto simpatična… Sedlo z okolico je rahlo bolj prometno. Dva zadovoljna Splitčana, pa dva Žirovca, ki ju v boljšo voljo spravi gorska šala, na koncu še trije Štajerci – to pa je bilo pa tudi vse. Opazil sem, kako je enega od zadnjih treh ožgalo po vratu. V tistem času sem imel gola meča še lepo mlečno bela, ko pa se bo pot obrnila na koritniško stran gore, potem bom sam videl, kako te sonce lahko ožge v roza odtenkih… Srečavati tujce je vedno zabavno. To bi se smejal (a ni mogoče), ko bi enkrat takole srečal – sebe!
Ljudje se s težavo prebudimo v svoj notranji svet, še zlasti, če nam je lastno življenje postalo preveč domače. V svojem otopelem življenju težko odkrijemo nekaj novega, zanimivega ali pustolovskega… Odločiti se sebe videti kot popolnega tujca, kot nekoga, ki je pravkar vstopil v naše življenje, je osvobajajoča vaja. (*)
Bivak z ovcami v urah pasje vročine. Ko je pot iz trav prešla v skalnat svet, zaslišim meket. Sonce sedaj sveti z druge strani gore, one pa še kar naprej tiščijo glave v lastne sence. Le nekaj jih je v senci bivaka pod skalo. Mesto je za pravi bivak mogoče previsoko, a ne vidim razloga, zakaj spodnji bivak ne bi stal na Kotovem sedlu. Čez dolino Koritnice poiščem italijanskega na Robu nad Zagačami. Zaradi rahlega pihljanja pasje vročine niti ne občutim, a si vseeno domišljam, da ima del Malega Koritniškega Mangarta obliko velike pasje glave. Ko sem že pri glavah - majhen žvenket malih kamenčkov nad mano je dovolj, da čelado preselim iz nahrbtnika na glavo. Zato ne bom nosil ne več ne manj, pravzaprav bo glava malo manj naprodaj.
Domišljija ljubi simbole. Simbol se nikoli povsem ne preda svetlobi. Misel privablja ravno zato, ker prebiva na pragu teme. Duša s pomočjo domišljije ustvarja in oblikuje naša globoka doživetja. Domišljija je najbolj verodostojno zrcalo notranjega sveta. (*)
Jalovec s Kotovega sedla
Navidezno lažje pristopna stran. Če mi je včeraj med skrbnim pripravljanjem opreme pomagalo poslušanje glasbe iz kavbojskih filmov Ennia Morriconeja, ne bi vedel iz glave, a počutje imam dokaj filmsko. Še vedno mi ne gre iz glave novi bivak. Ne smem pozabiti, da so nekateri v njegovo postavitvijo vložili veliko truda. Mogoče imam glede narave drugačne vrednote kot oni. Če bi ga premaknili in samo rahlo spremenili zunanjost… Po navidezno lažjem skalovju sledim oznakam mimo več majhnih škrbin. Nekaj grušča po zaobljenih policah daje vtis mehkobe in mogoče celo šibkosti na tej strani gore. A je le dokaz, da najlepša slovenska gora kljub vsemu kaže določeno mero pristopnosti, ki pa jo zlahka spremeni na različne načine, tudi z vremenom. Saj ne vem več, kdo je nad kom ostrmel, ko se pred zadnjo in največjo škrbino iz oči v oči spogledava z vrhom gore.
V človeškem obrazu postane brezimnost vesolja osebna. Sanje vetrov in oceanov ter tišina zvezd in gora so s človeškim obrazom dobili materinsko prisotnost. Vesolje je v človeškem umu prvič zaslišalo svoj odmev. Obraz je zrcalo uma. Stvarstvo je v človeku našlo intimnost, po kateri je nemo hrepenelo. (*)
Zadnja stran gore. V popolni gorski tihoti, ko se je umiril celo zrak, se nekam zatopim v mislih. Le nekaj korakov po navidezno shojenem grušču širše police je dovolj, da se zdramim. Nemogoče se mi zdi, da ne bi nihče pohodil lepe bele cvetice na tleh pred menoj. Nekaj metrov se vrnem in za ovinkom opazim markacijo, ki rožo varuje tako, da planince usmerja v skale navzgor. Gora je že povsem obvladala moje občutke. Vedno mi je lepo priti na vrh takrat, ko ni na njem nikogar. Ovce so se medtem spustile na trave Kotovega sedla, balvani pa v Velikem kotu še stojijo na svojih mestih. Že Andrej v 111 izletov po slovenskih gorah opozarja nanje, kako jih je planota pod Kotovim sedlom polna. A da so tako zanimivi, si nisem mislil. Tine zanje v Julijske Alpe - Severni pristopi tudi uporablja močnejše izraze, kot na primer »zmedo razmetanih balvanov«. Mislim, da bo to moj osebni rekord – na vrhu ostanem celo uro in pol! Polovico tega časa sem užival sam, potem pa sta me kot strela z jasnega presenetila Primorca Miran in Jasna. Na vrhu smo naprej uživali skupaj in oboji malo prilagodili svoje današnje vozne rede. Šalim se, da se mi je današnja tura izjalovila v najboljši možni meri.
Tišina pokrajine prikriva neizmerno prisotnost. Prostor ni samo prizorišče. Prostor je globoka individualnost. Njegovo površje, ki jo sestavljata trava in kamenje, blagoslavljajo dež, veter in svetloba… Oblika pokrajine je starodavna in nema oblika zavesti. Gore so velikanski misleci. (*)
Kotovo sedlo z Jalovca
Pomemben ovinek na Jalovško škrbino. Goličica je že v senci. V ozebniku je še bolj mračno in neprijazno kot ponavadi. Po prvem napisu »Pot zaprta« grem naprej, da bi videl, kako je utesnjeno med stenami. Ob drugem napisu »Stop« stopim naprej še dva koraka. Ne da bi okoli ovinka videl v gorski ponor, »vidim«, da bo danes zame primernejši sestop čez škrbino. Takoj, ko se obrnem nazaj, se počutje spremeni hipoma. Nič me tudi ne mika v razbrazdane skale med podirajočima se stenama. Ozebnik je lep le v spomladanskem snegu, kljub nevarnosti padajočega kamenja. Pot okoli Goličice je malo zahtevnejša, kot mi je od davnega ostalo v spominu. Dva mlada Nemca zanima, kako vem, da sta sredi najzahtevnejšega dela poti in da bo višje takoj lažje. »Ker ravnokar prihajam po njej navzdol…« Čeprav je Jalovška škrbina nasproti gore, ima Jalovec nad njo vso moč. Še vedno sem na višinah Kotovega sedla. Vrh Goličice daje videz kamnite glave (v profilu), ki poševno navzgor gleda na Jalovec. Planinci, pozor! Ker so dela na kamniti skulpturi še v teku, se v ozebnik pogosto kruši kamenje!
Zahodnjaška miselnost nam pravi, da je duša v telesu. Bolj starodaven pogled na to vprašanje vidi odnos med dušo in telesom na povsem nasproten način. Telo je v duši. Duša sega dlje od telesa ter hkrati preplavlja telo in um. Duša ima bolj imenitno anteno kot um in ego. Zaupanje tej bolj polmračni dimenziji nam odpre povsem nova obzorja človeške pustolovščine. (*)
Po skrivnih kotičkih v Mali kot. Na sedlu bi se moral zaradi prepiha skoraj obleči. Utrujen lažje sestopam v hladu poznega popoldneva kot po opoldanski vročini. Le v času nimam večje rezerve. Ob starih varovalih se spuščam večinoma proti levi in v smeri ozebnika, po strmih zarezah, skritimi pred pogledi iz doline. Ko so pred mnogimi leti opremljali pot, je bilo v grabnu snežišče, zato na zadnjih metrih ni varoval. Smejim se svoji nespretnosti, ko na skalah čez graben vidim markacije, do njih pa ne znam. Šele potem sem opazil kline, ki so bili nabiti na desni, v steni nasproti. V koncu Malega kota je zaradi ure še temačneje kot običajno. Nikamor se mi ne mudi s prepiha v samoti. Ponovno se vkopljem na grušču, da bi polovil temne obrise okoliških skal. Če je bilo v Velikem kotu polno velikih balvanov, je v Malem polno malih.
Samota je ena najbolj dragocenih stvari človeškega duha. Razlikuje se od osamljenosti. Ko smo osamljeni, se boleče zavemo svoje ločenosti. Samota je lahko vrnitev domov, kamor najgloblje pripadamo. (*)
Profil velike pasje glave Malega Koritniškega Mangarta z naj-Jalovca
Končni bivak in zadnji pozdrav. Grobost strmega grušča ni ovira, da si med spustom po njem ne bi za čevlje nametal kamenčkov. Nikdar ne bom pravi planinec, ker sem tako preobčutljiv. Da me tistih nekaj kamenčkov v nogavičkah tako zelo moti! En žuljček je tudi (opoldne še snežno belo - za goro sem izbral najlepše) sivo rjavo nogavico rahlo obarval na rdeče. Ponosno si zalepim obliž, da bom lažje strumno prikorakal na končno postajo v Tamar. Na večer se je tudi tam naselil mir. Pred kočo sem si še zadnjič hotel privoščiti dolg pogled na goro. Pa ni bilo tako. Med vožnjo po dolini sem brez razloga nenadoma zavrl ter skočil na cesto za resnično zadnji današnji pozdrav: Jalovec, rad te imam.
Ena od čudovitih stvari v nas je naša neprimerljivost. V vsaki osebi je nekaj, kar se povsem razlikuje od vseh in od vsega. To je očarljivo in strašljivo. Pomeni, da stvari, ki jih potrebujemo od znotraj, ne moremo iskati zunaj sebe. Blagoslovov, po katerih hrepenimo, ne moremo najti na drugih mestih ali v drugih ljudeh. (*)
(*) John O‘Donohue,
Anam Cara - duhovna modrost keltskega sveta