Vzpon na Bogatin je z Vratc kot na dlani
Bogatin je gora iz trentarske pravljice o Zlatorogu. Po višini ni posebno veličastna, saj ne sega niti dva kilometra visoko, je pa zaradi ljudskega izročila imenitna in znamenita. Njen sosed na vzhodu, Mahavšček, magično mejo dva tisoč metrov presega za skromnih osem metrov. Ko ju gledamo s Komne ali bližnje Planine na Kraju, se nam razkazujeta kot dvojčka, eden nekoliko bolj čokat, drugi pa vitkejši in zapeljivejši. Bajnih zakladov, ki jih je tam zgoraj iskal nesrečni trentarski lovec, na Bogatinu seveda ni, zato pa obiskovalci najdejo pri njem veliko drugih, resničnejših zakladov. Zakladov lepote in vznemirljivih doživetij, ki sta jih lahko dostopni gori zvrhano polni.
Mahavšček in Bogatin (2008 m in 1977 m)
Obe gori sta primeren cilj za vsakogar, ki ga je toliko v hlačah, da zmore vsaj pet ur zdržema ostati na nogah, kakšnih prepadov ali izpostavljenih grebenov pa se na teh prikupnih vrhovih ni bati. Edino, kar nam jo lahko resno zagode, je kakšna nevihta s strelo. Torej prisluhnite našim vremenarjem.
Če si ju zaželimo, moramo najprej stopiti na Komno oziroma k njenemu obnovljenemu, že kar gosposkemu Domu na Komni (1520 m) ali pa k skromnejši, vendar bolj domači Koči pod Bogatinom (1513 m), ki stoji na robu Planine na Kraju, od Doma na Komni je oddaljena le dobre četrt ure. To sta torej naši izhodišči.
Široka, udobna pot, nekdanja vojaška mulatjera, »pridobitev« iz časov hudih bojev na soški fronti tam zadaj za našima gorama, nas popelje proti zahodu. Po njej se visoko nad dolino Gracije povzpnemo na Bogatinska vratca (1803 m), široko sedlo med Bogatinom, ki mu daje ime, in severozahodno stoječo Lanževico. Doslej smo pred seboj videli le naš današnji cilj, nad nami pa so se dvigovali strmi boki Srednjega vrha in Vrha nad Gracijo, zdaj pa se pred nami razprostre, kamor seže pogled, morje vrhov. Na jugu in zahodu krnske in trentarske gore, na vzhodu pa pogled prek širne Komne zdrkne k spodnjim bohinjskim goram od Velikega vrha (Kuka) prek Podrte gore vse tja do Rodice in Črne prsti. Globoko v dolini pa bolj slutimo kot vidimo bohinjsko dolino s svojim jezerom.
Vzpon na Bogatin je z Vratc kot na dlani. Naravnost po grebenu na vzhod prek nekaj lažjih pečin, ki morda sem ter tja zahtevajo nekaj uporabe rok, in smo na vrhu. Na vrhu bajeslovne gore, ki je menda, tako pravi zgodovina, nekoč res mamila iskalce zakladov, ki so rili v goro in ostajali z dolgim nosom. Z vrha Bogatina se nam razpre tudi pogled na sever, kjer mogočno kraljuje nad vsemi svojimi vazali Triglav, daleč zadaj pa kipijo v nebo zahodnojulijski velikani Kanin, Montaž in Viš. Kot bi se gorniškemu srcu razkrivala resnična pravljica.
Z vrha Bogatina sestopimo ob zanesljivih markacijah v sedlo pod Mahavščkom in po razglednem grebenu na njegov vrh, ga prečimo in se pod vrhom Škrli spustimo po udobni, dobro označeni poti na planino Govnjač, od koder je do izhodišča le še dobre pol ure hoda prek porasle vzpetine Izpice. Tura za vsakogar, če je le kaj gorniškega sladokusca v njem. Za več orientacijske zanesljivosti je dobro vzeti v roke zemljevid Julijske Alpe - Bohinj 1: 20 000.