po brezpotju, kjer ni nikakršne »civilizacijske oznake«, ni klinov in jeklenic
29.06.05
Naj začnem tam, kjer se spodobi, pri njegovem veličanstvu, pri kralju naših gora - Triglavu. Vendar mu ne bomo splezali na teme, na sivo glavo snežnikov kranjskih poglavarja, ampak ga bomo šli gledat z enega najbolj razglednih južnih balkonov, z Velikega Draškega vrha. In to na fantovski način, po brezpotju, kjer ni nikakršne »civilizacijske oznake«, ni klinov in jeklenic. Pa je vendar povsem lahko, le nekaj razgledanosti po svetu brez dobro uhojenih poti nam mora biti dane. In seveda veliko dobre volje.
Veliki Draški vrh (2243 m)
Z Ribčevega Laza v Bohinju ga ob debeluhu Toscu vidimo kot pravilno piramido, za njim pa navidezen nič. Vendar je tam zadaj kaj videti. Morda eno najveličastnejših julijskih južnih panoram. Ven-dar se moramo do tega razgleda potruditi in se povzpeti na vrh. Veliki Draški vrh vabi z vseh strani, le s severa ni preveč gostoljuben, kajti tiste navpičnice so namenjene le vrhunskim alpinistom.
Najlažje in najbolj dosegljiv pohodnikom vseh vrst je prav iz Bohinja, z njegove velike planine Uskovnice, ali pa z Rudnega polja na Pokljuki. Oba pristopa, uskovniški in pokljuški, se združita nekoliko nad planino Konjščico, tik pod robom lepe krnice Jezerce, nad katero se v nebo poganjajo poleg našega cilja vrhovi Malega Draškega vrha, Viševnika in Ablance. Do Konjščice je z Uskovnice uro nezahtevne hoje po gozdnem kolovozu, z Rudnega polja pa se pri vojašnicah pridružimo znameniti »triglavski magistrali«, prav gotovo najlažjemu pristopu na Triglav. Po tej visokogorski promenadi se z Jezerca vzpnemo na Studorski preval (1892 m), naše višinsko izhodišče.
Tu zapustimo markacije, ki odpeljejo daleč naokrog Tosca k Vodnikovemu domu na Velem polju, in se napotimo ostro proti severu, proti najprej nekoliko strmejšemu, kasneje pa vse bolj položnemu grebenu, ki drži naravnost na naš vrh. Najprej zasledimo ozko stezico skozi pas neprijetnega ruševja, ki nas pripelje pod kratko, a strmo skalno stopnjo, ki jo moramo enostavno preplezati. Varoval ni, zato je potrebne nekaj plezalne spretnosti, vendar je težav čez nekaj minut konec in začne se čudovito visokogorsko potovanje po izredno razglednem grebenu. Obzorje je širše z vsakim korakom, pogledi pa sprva segajo predvsem proti spodnjim bohinjskim goram, na Komno in seveda na sosednje vrhove, ves čas pa nestrpno ugibamo, kaj nam pripravlja razgled z vrha, ki ga dosežemo po dobrih dveh urah hoje.
Za tistega, ki bo tu zgoraj prvič, bo presenečenje in potem navdušenje nepopisno. Dobesedno spogledal se bo z mogočno gorsko katedralo, kakršne ni drugje na slovenski zemlji. Veličastna triglavska piramida z obema svojim kočama na vsaki rami, s Planiko in Kredarico. Vrh za sladokusce, od boga dan. Več podatkov željnim priporočam knjigo Tineta Miheliča Bohinjske gore (Sidarta, 1995).