Naš Stik, december 2004 – Vladimir Habjan: Čeprav snega ni veliko, so razmere »resne«. Vendar, čas je za gorske ture. Na novoletno turo jo mahnem na...
Ojstrica
V svetu visokih gora vlada že krepka zima. Čeprav snega ni veliko, so razmere »resne«. Vendar, čas je za gorske ture! Na novoletno turo jo torej mahnem na Ojstrico.
Ojstrica, levo južni, desno vzhodni greben. Foto: Vladimir Habjan
Dleskovška planota imenovana tudi Veža je idealen zimski cilj hribovcev. Zato se tja odpravim skoraj vsako leto. Običajno je cesta splužena do domačije Planinšek, dobrih 1000 metrov visoko. Naprej vodita dve gozdni cesti, kjer nas včasih lahko prehitijo tudi snežne sani. Na srečo se to ne dogaja prepogosto. Pozimi me noge kar same nesejo tja k visokim goram, najbližja je Ojstrica. Tam na desni strani so malo bolj pohlevne in planotaste. No, letos decembra je cesta prevozna malo pod planino Podvežak (do prvega resnega sneženja). Cesta je speljana po južni strani in tako ostaja dolgo kopna. Na izhodišču je kljub soncu presneto mraz. V nahrbtnik romajo tako cepin kot dereze, pa še vrv. Do planine se že ogrejem. Poleti je tu prav prijetno, saj je koča »oskrbovana« tako, da ti pastir postreže s pijačo. Letos enkrat sem po plezanju v kratki, a zanimivi stenici v zahodnem delu Velikega vrha, tu preždel več ur vse do noči. Razgled seže daleč v dolino tja mimo Velike planine. V mraku iz zatišja koče lahko zreš v dolino, kjer žarijo dolinske luči, zgoraj pa svetijo zvezde. Čas pa gre (pre)hitro naokoli in že je tu zima.
Valovita kraška pokrajina je pozimi prav prijetna za hojo. Sneg je tokrat trd, ne udira se, torej so zaenkrat razmere idealne. Danes jo uberem po bližnjici čez Tolsti vrh, čeprav boljša gaz vodi po severni strani vrha. V kotanji je hudičevo hladno, to je prava »mala inverzija«. S Tolstega vrha se prvič odkrijejo visoki okoliški vrhovi, obsijani s soncem. Tako lepih dni je bilo letošnjo jesen kar nekaj. Dolino prekriva megleno morje, sonce se le stežka prebija skozenj. Gaz vodi gor in dol po ruševnatem svetu vse do sedelca pod Malo Ojstrico. Na desni zgoraj je (jugo)vzhodni greben, tik pred mano pa južni greben Ojstrice. Za spremembo jo enkrat kar povprek čez pobočja mahnem proti Korošici. Ko se na desni odprejo prehodi, zavijem tja. Na levi je globoka škrbina s stolpom in strmim žlebom, ki vodi do nje, nad njim pa ostri stolpi južnega grebena. Nadaljujem pod grebenom po strmih grapah in žlebovih, kjer vodijo snežni jeziki. Sneg je na senčni vzhodni strani slab, votel in nepredelan, zato jo ob prvi »možnosti« uberem levo na južni greben. Spet me objame sonce in čas je za razgledovanje in uživanje. Barve se spreminjajo iz minute v minuto, postajajo močne in žive. Do vrha sledi le še poplezavanje in zopet imam srečo, da sem na najvišji točki, ko se dan že poslavlja. Pa saj pozimi je tako ali tako je kratek, tako da me po poti nazaj spremljajo že zvezde ...
Info: Zimska tura na Ojstrico (2350 m) je zahtevna snežna tura. Oprema: visokogorska, cepin in dereze. Izhodišče: planina Podvežak. Do tja pridemo po gozdni cesti iz doline Podvolovljek. Naprej vodi čez planoto markirana pot, kjer je običajno speljana gaz. S sedelca (1900 m) pod Malo Ojstrico se vzpnemo na vzhodni greben. Ta je v zadnjem delu tehnično zahteven (klini) in deloma izpostavljen. Sestopimo lahko po lažjem svetu na jugozahodno stran (običajno gaz) do Kocbekovega doma na Korošici, od tam po široki dolini na Sedelce in po isti poti na izhodišče. Vzpon 4 ure, sestop 3 ure. Zemljevid: Grintovci 1 : 25.000.
Vladimir Habjan