Večer, 22.12.04 – Jože Praprotnik: V teh decembrskih dneh, ko se dolina koplje v neprijazni megli, je prav, da se zapeljemo kam više
po speltni objavi
NARAVA, GORE IN LJUDJE
Manj znane planinske poti in vrhovi
Po sončnih obronkih nad Jezerskim
V teh decembrskih dneh, ko se dolina koplje v neprijazni megli, je prav, da se zapeljemo kam više, na primer na Jezersko, in se naužijemo dobrega zraka, napijemo jezerske slatine in pogrejemo na soncu.
In ob tem nam bo ostalo še kaj časa za krajši skok v pogorje med Virnikovim Grintovcem in Pristovškim Sotržičem, po poteh, kjer sredi tedna ne najdete žive duše, če odštejete kakšen trop jelenjadi, ki bežeč v dolino napravi takšen trušč, da človeka zazebe pri prsih. In ni jih malo, ki hodijo sem gor, da si v plastenke natočijo zdravilne slatine, ki teče na plano iz vrtine, globoke okoli 29 metrov. To so znali v rajnki kraljevini Jugoslaviji izkoriščati v turistične namene, saj so z njo odžejali marsikaterega pohodnika, ki se je zaustavil spodaj v hotelu Kazina. Dandanes spominja na tiste čase le še muzejska zbirka enega ljubiteljev Jezerskega, ki si je pri Ankovi domačiji uredil pravcati muzej predmetov iz tega predela naše dežele. Le pobarajte tam in rad vam bo razkazal. Od Ankove domačije, pri znameniti kapelici sv. Nikole častivredne starosti, zavijemo levo in potem desno po kolovozu navkreber. Nekaj časa vodi tisti kolovoz nekako v levo, potem pa se obrne v desno in se v kar strmem vzponu v okljukih dviga navzgor skozi počiščen gozd. Mi se nekako držimo poti, ki vodi naravnost na manjšo poseko, in zdaj smo kmalu na grebenu, kjer opazimo stezičko, ki zavije desno polagoma navzgor skozi mešan gozd, koder septembra, kljub južni legi, poganja vse polno najrazličnejših gob. Tudi zdaj opazimo kakšno posušeno, ki krasi deželo v tem novoletnem času. Nekaj više zgoraj, pot ni preveč strma, pridemo spet na kolovoz ali bolj slabo cesto, ki jih je tod vse polno, saj iz teh gozdov nenehno vozijo les. Mi gremo navzgor in na naslednjem križišču spet naravnost ter naprej v grapo Ankovega potoka, kamor skočimo le za orientacijo in nemara za kak posnetek. Vrnemo se in nadaljujemo desno navzgor. Zaraščen kolovoz se vije bolj v levo preko strmega južnega pobočja, s katerega se sem in tja odpre prelep pogled na kotlino Jezerskega, se čez kakšnih petnajst minut lepo zravna in čez nekaj naslednjih minut smo na prav lepi cesti, ki je zdaj večinoma lepo zasnežena in poledenela. Levo imamo pred seboj piramido Virnikovega Grintovca, pred nami spodaj se razprostira prijazna Roblekova planina, zadaj pa kot kulisa gorski hrbet Košute. Pot pelje desno po cesti, ki vodi sprva rahlo navzgor, potem pa tik nad strmo padajočimi južnimi pobočji pod Pristovškim Storžičem vse do mejnega prehoda Jezerski Vrh ter od tam nekaj niže spodaj po bližnjici v desno nazaj v dolino in do avta pri Ankovi domačiji. Nekako na sredi pota med Roblekovo planino in Jezerskim Vrhom pridemo do nekdanje stražarnice JLA na lepem prostoru, ob lepi gorski cesti. Razmišljam in se čudim: nekdaj je tu, pozimi in poleti, bivalo več kot trideset vojakov, zdaj pa bajta z vso potrebno infrastrukturo propada, čeravno na tem prelepem planinskem predelu daleč naokoli ni nobene planinske postojanke. Potem se spomnim še one druge v Medvodju pod Košuto, pa tiste na pragu Završnice nad Žirovnico, pa v dolini Belce nad istoimensko vasjo pod Kepo ter navsezadnje one nad Srednjim Vrhom nad GozdMartuljkom ter na holmu levo nad Ratečami ali točneje nad skakalnicami. Vsi ti objekti propadajo v čast naši prebogati deželi, pa bi bile v njih lahko vsaj zimske sobe planincev ali planinske koče ali bivališča za šolo v naravi. Opisane poti je za kakšnih pet ur hoje.
Jože Praprotnik