otočje Svalbard – Jurij Kunaver
S povezavami na objave v Planinskem vestniku, tudi o naši prvi odpravo na to otočje pred 40 leti.
S poljskimi glaciologi
na ledenikih Spitsbergena na otočju Svalbard
Od 1. do 11. julija 2004 se je dr. Jurij Kunaver, upokojeni profesor geomorfologije Filozofske fakultete v Ljubljani, udeležil strokovne ekskurzije 30 poljskih in tujih glaciologov, geografov, geologov in biologov na ledenike ob zahodni obali otoka Spitsbergena; od tujcev so bili poleg še Čeh in štirje Francozi.
Kot baza jim je služila moderna šolska ladja Horizont II poljske pomorske akademije iz Gdynie. Cilj ekskurzije je bil seznanitev z rezultati poljskih glacioloških raziskovanj ter neposredno spoznavanje subpolarne tundre in nekaterih ledenikov na zahodnih obalah Spitsbergena.
Mnogi med njimi kažejo, podobno kot alpski, umikanje zlasti v zadnjih desetletjih. A še vedno je več kot 60% tamkajšnjega kopnega pod ledom. Večina večjih ledenikov se spušča v fjorde vse do morja, manjši pa ga ne dosežejo. Poljaki so se za Arktiko zanimali že konec 19. stoletja in se udeleževali nekaterih odprav, npr. na ladji Belgica in rusko-švedske odprave (1897-1901), med obema vojnama pa so se na Spitsbergen odpravili že samostojno.
Po 2. svetovni vojni so posamezne poljske univerze tam ustanovile več raziskovalnih postaj. Ekskurzija je obiskala dve od njih, raziskovalno postajo Calypsobyen v Belsund fjordu univerze iz Lublina in postajo Kaffiora v prelivu Forlandsundet v Zemlji Oskarja II univerze Nikolaja Kopernika iz Torunja. Na območju prve so si ogledali jezike ledenikov Recherchebreen, Scottbreen, in Renardbreen, na drugem območju pa ledenike Aavatsmarkbreen in Waldemarbreen ter v St. Jons fjordu jezike ledenikov Konowbreen in Osbornbreen. Vzpon na hrbet med obema ledenikoma je nudil imeniten razgled na ogromna ledeniška prostranstva in je ponujal številne dokaze nekdaj večjega ledeniškega obsega in ledeniške erozije.
Eden od ciljev, obisk glavne poljske arktične raziskovalne postaje v Hornsundu in tamkajšnjih ledenikov je žal odpadel, ker so bili nekateri fjordi na jugozahodu Spitsbergena v začetku julija polni ledenih plošč. Iz jugovzhodne smeri jih prinese vzhodnosvalbardski Barentsov tok, Zalivski tok, ki obliva zahodne obale, pa jih sicer topi, a še prej zanese v fjorde. Horizont II je sicer usposobljen za odrivanje in lomljenje tanjših plošč, če pa je njihova gostota prevelika, kot je bilo to v Hornsundu, je pot tudi takim ladjam nekaj časa zaprta. Skupina je obiskala še manjši ledenik Broegerbreane nad Ny Ålesundom, z ladje pa je bil imeniten razgled na ledeniške odlome v vzhodnem delu Ny Ålesundskega fjorda, ki pripadajo eni največjih ledeniških površin na Spitsbergenu, ki se končuje v ledeniku Kronebreen. Ena od posebnosti eskurzije je bil obisk Magdalenefjorden na severni geografski širini 79° 31", ki je s svojo množico najrazličnejših ledenikov prava paša za glaciologe in geomorfologe, a tam se znajdejo tudi velike potniške ladje s turisti. Poljaki se svojimi arktičnimi in antarktičnimi raziskavami uvrščajo med vodilne v tem pogledu na svetu. Tako tudi glaciološka merjenja in opazovanja pomagajo razreševati uganke sedanjega segrevanja ozračja in njenih posledic. Tudi ogledovanje tundre z značilnim arktičnim rastlinstvom in živalstvom in pojavi, povezanimi s stalno zamrznjenimi tlemi, je bilo posebno doživetje. Na zahodnem Spitsbergenu si je mogoče ogledati edina tri svalbardska mesteca in to Longyearbyen, Ny Ålesund in Barentsburg. V prvem, največjem, ki šteje okrog 1500 prebivalcev, kjer se precej prebivalcev v novejšem času ukvarja s turizmom, je sedež norveškega guvernerja. Ny Ålesund, najsevernejša stalna evropska naselbina, znana po odpravah Roalda Amundsena in Roberta Nobila na Severni tečaj v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, je bil, tako kot obe prej omenjeni mesti, nekoč rudarsko premogovniško naselje, danes pa ne ąteje več kot 150 stalno naseljenih prebivalcev, večinoma znanstvenikov, ki so zaposleni v tamkajšnjih nacionalnih ali pa mednarodnih raziskovalnih postajah in inštitutih. Edino mesto, ki še vedno živi od premogovništva, je Barentsburg na vhodu v Isfjord. Njegova posebnost je povsem rusko prebivalstvo. Je nekakšna ruska enklava, kar je posledica dolgotrajnega ruskega interesa za celotno otočje predno so 1925 Norvežani dobili nad njim mednarodno suverenost. Ime Svalbard so otočju dali Vikingi (1194, Svalbardi fundinn, omemba v islandskih sagah), Rusi pa naj bi ga obiskali takoj za njimi, pozneje pa so zlasti v stoletju 1700-1800 pošiljali tja lovske odprave, ki so celo prezimovale, kar je lepo dokumentirano v zanimivem barentsburškem muzeju. Svalbard je Evropejcem 1596 odkril Nizozemec Willem Barents.
Jurij Kunaver