Namesto četrtka v gorah – tudi ponedeljkove malenkosti nam lahko polepšajo dan.
Četrtkova zgodba
Bukova zgodba
Bukovinizem namesto alpinizma – tokrat na Rožniku
Ponedeljek
Družinsko drevo. Življenje je težko. Oziroma kot ga vidimo. Kaj se mi lahko še zgodi na pozno ponedeljkovo popoldne? Bi šel na Rožnik osvajat bukve? Pred leti je bila moda risati družinsko drevo. Kako narišeš tako družinsko drevo in kaj to sploh je? Raste tako drevo na vrtu? Najlažje je osvajati domača drevesa. Na vrtu raste bor. Osvojil sem ga kar v stari in obrabljeni obleki, ki sem si jo pripravil za barvanje dnevne sobe; če bi se me prijela smola, zato ne bi trpel. Z lahkoto sem splezal v njegov vrh in naredil nekaj fotk. Zakaj sem si za prvega danes izbral bor? Po keltskem horoskopu sem prav to – bor.
Risi. Preoblekel sem se v lepšo zeleno majo in rjave hlače zamenjal za svetlomodre in se odpeljal k Čadu. Lazil sem po grmovju okoli risov, ki jih žal nisem videl. Šele ko sem zlezel nazaj, na običajno sprehajalno pot, sem opazil najstarejšega, kako za starim bukovim štorom oprezuje za ljudmi, ko hodijo na drugi strani ograje, v človeški džungli. Docela sem se umiril in nižje spodaj sem opazil neznaten premik ene mlajših mačk. Po poti sem napeto opazoval, kdaj bi zagledal kakšno mogočno bukev, a so bili povečini hrasti, bori in celo kostanji. Zakaj sem se zapičil točno v bukve? Samo zato, ker veljajo v gozdarskih opisih za matere gozdov? Vem, da sem prav ob tej poti videl nekaj mogočnih bukev, vem. Pa jih ne vidim. Sem preveč nestrpen?
Dvojčici. Šel sem mimo prve velike bukve, pa sem upal na naslednjo, še lepšo in mogočnejšo. Res sem jo našel, le da je bila najnižja veja skoraj tri metre visoko. Tak mačo pa le nisem in sem se vrnil k dvojčicama. Sprva je kazalo na lahko zmago, da ju bom osvojil na mah. Nekaj časa sem plezal po eni, potem po drugi, vendar nisem prišel visoko, v sredini so bile veje predaleč vsaksebi. Ogledoval sem ju in preučeval, vendar sem lahko napredoval le še za nekaj metrov. Vseskozi sem bil pozoren, kako se bom lahko umaknil, da ne bi čez noč obvisel pri njej. Zato sem prav ob vsakem potegu na višjo vejo preverjal možnost umika, sestopa. Jasno, da je tako bojazljiv nisem osvojil, sva se pa skupaj slikala.
Tretja bukev. Na ogled sem šel za novimi bukvami. Našel sem tako, zraven katere je rasla mlada hčerkica in prav z njeno pomočjo sem splezal do najnižjih vej mame bukve. Sprva je kazalo, da bo v njen vrh priti lažje, a sem se zmotil. Tudi tokrat sem premišljeval o zaporedju gibov, zaporedju prijemanja vej in prišel tako višje, kot sem sprva mislil. Upal bi se še višje, vendar mi je bilo za prvi dan dovolj. Naslednjič bi lahko za osvajanje lepše oblekel in prinesel tudi kakšna zaščitna sredstva, na primer plezalni pas in vrv. Potem jo bom lahko zagrabil višje, to krasno bukev.
Pesem ptic bukovih dreves. Ob povratku sem poslušal krasno ptičje petje, ki je konec dneva postalo še močnejše. Svetlo modre hlače bo treba oprati. Kaj naj oblečem jutri? Ne gorskih hlač, ne lovskih, kratkih še manj. Pajkice mi bodo dajale največ svobode. V njih bom sproščen kot ptiček na veji. Za ptice tudi ni tako pomembno, koliko narazen rasejo veje. One kar letijo od ene do druge. Tu, na Rožniku, so bukve rasle hitro, zrasle so velike in močne, zato so veje med seboj precej dlje vsaka sebi, kot v Kranjski Gori. A tudi v tem je njihov čar. Še se bom vrnil. Ker ne bom bolje pripravljen, bom vsaj bolje opremljen.
Torek
Risa. Življenje je lahko. Oziroma kot ga vidimo. Kaj lahko še storim v zgodnjem torkovem popoldnevu? Zmorem danes na Rožniku osvojiti tisto tretjo bukev? Z vožnjo vred imam časa le dve uri… Mislil sem se zapeljat prav na Cankarjev vrh, pa to ne bi bilo prav, zato sem avto spet pustil pri Čadu. Da se prej malo ogrejem s tekom v klanček. Prvič po letu dni in zgolj zaradi pomanjkanja časa. Ampak rise grem spotoma pa vseeno pogledat! Dobra dogodivščina ne more biti zgolj v enem samem dogodku. Danes me je tam čakal… japajade, kakšna bukvalna miselnost - prav mene da bi čakal, stari maček! Šele potem sem v notranjosti opazil drugo mačko. Bila je predaleč, da bi jo lahko slikal. Vem pa, da si je ona mene dobro »naslikala«.
Oprema. O,ljuba dela dolgega. Nos se mi je takoj podaljšal, ko spet nisem znal priti do spodnjih vej. Ker sem pomotoma pri četrti, namesto pri tretji bukvi. Tretja je namreč malo bolj sramežljiva in zato delno s poti. Na njenih prvih vejah premišljujem, kako visoko so lahko tudi klopi. Po moje jih v krošnjah ni. A tudi ptičev nisem slišal na njej, ta teden si izbirajo druge vrste dreves, ne nekih bukovih. Ob osamljeni poti nataknem vso opremo. Hm, za osvajanje – sem si umil zobe? Sem pa tik pred odhodom umil noge in pristrigel nohte. In umil pod pazduho; vem da sem egoist – umil sem se zgolj zaradi sebe. Saj bukve ne vohajo. Upam, da bodo nanje naredile močan vtis tesno oprijete hlače.
Točka G kot glavna grča. Do prvih vej sem prišel težje, kot včeraj. poznalo se mi je, da v časovni stiski nisem šel predhodno potrenirati na dvojčicah. Tudi do včeraj zadnje dosežene veje nisem več prišel. Prijel sem se veje kot klop, se izvesil in vlekel; v naporu mi je na gladko obritih pazduhah iz por iztisnilo za centimeter novih kocin. Med pripravljanjem vrvi se na potki pod drevesom ustavi jogerka in začne delati razgibalne vaje. Le kaj je videla na tem drevesu? Nekaj bo na njem, sicer tudi mene ne bi bilo tu. Z vrvjo si pomagam v osrčje krošnje. Oprimki so vseskozi lepo zaobljeni, vendar se lahko z osvajanja bukve vrneš prav tako popraskan. Fenomenalen občutek je to. Nad točko G naredim še nekaj posnetkov. Predvsem ne glave.
Ločitev je lahka. S seboj sem imel poleg nujne opreme samo še mobilca (če bi bilo potrebno poklicati gasilce) in uro. Čez dobre pol ure moram iti, tu pa še kar bingljam po bukovih vejah. Recept za hitrejšo ločitev: z vrvjo se dobro privežem nanjo. Reversina nisem uporabljal že dve leti in nisem povsem prepričan, če sem vrv vtaknil pravilno, zato na njenem koncu naredim še velik vozel. Tri prepenjanja kratke vrvi; uf, kako sem hitro na tleh. Tečem mimo žične ograje živalskega vrta. Hecno je skoznjo opazovati ljudi. Ogled ljudi v živalskem vrtu… Nimam časa. Čez nekaj ur bo krasno ptičje petje zamenjala bolj resna glasba Iva P. A to je že druga zgodba. Klavirjev menda ne delajo iz bukovine.
K tej Rožnikovi lepotici se bom še vrnil. Za njen vrh mi je zmanjkalo le časa.