Tale »mali« Javoršček mi je naredil kar »ta zaresno« turo! Pa nič zato, saj veste, za kar se moraš bolj potruditi, potem bolj ceniš.
PLANINARJENJE
Javoršček
Aprilsko vreme z obilnim sneženjem nas je z visokih gora pregnalo v nižine. Vsi poskusi »napadov« v višine so se klavrno končali. Kaj bi torej iskali visokogorske cilje, saj so tudi nižinski lepi!
Spremenljivo vreme me ne moti preveč. Včeraj me je sicer malo namočilo, pa kaj zato! Tokrat je jutro božansko, rosa napoveduje lepo vreme – vendar april je, nič ni zagotovo! Mahnem jo proti Javorščku, hišni gori Bovca (bolj »kucelj« kot gora, čeprav je potem pokazal zobe …). Z avtom se zapeljem po gozdni cesti na zahodni strani gore. Že v dolini je velika tabla oznanjala, da je tu precej označenih poti, ki vodijo po sledeh soške fronte. Tudi tam, kjer parkiram je smerokazna tabla. Grem pogledat bližnje bunkerje. Splazim se skozi ozko lino. Sprejme me oster hlad z vlago in vonjem po trohnobi. Brez luči se težko gibam, s palicami tipam, da ne bi padel v kako luknjo. Kdo ve, kdaj bi me tu našli … Z olajšanjem se splazim spet ven.
Pogled z vrha Javorščka proti Krnčici in Lipniku.
Neoznačena stezica me privede do označene, po njej se hitro vzpenjam skozi dolino Slatenik. Teren ni prav lep, saj vodi po krušljivem rdečem skalovju. Najhuje je prečenje izpostavljenega peščenega plazu brez varoval (niso niti možna), višje je sitno tudi prečkanje potoka. Pot me vodi čez dva – verjetno dokaj sveža podora. Razgledi se tu in tam odpirajo. Prav lepo je! Neverjetno veliko je razpredenih korenin dreves, kar zavozljane so, najbolj pa je zanimiv »požeruh« – tako namreč krstim veliko luknjo v drevesni korenini. Na travnatih poljanah planine Slatenik je čas za odmor. Vse polno je belega žafrana, ki popestri sicer blede barve. Več starih koč obnavljajo. Pooblačilo se je, vzdušje je prav turobno, zato grem naprej. Malo višje stoji zanimiva lovska koča LD Slatenik, nad njo pa je preval Čez Utro.
"Požeruh". Foto: V. H. Dodano iz arhiva.
Rosi, zato se odločam ali sploh na vrh. Grem vseeno. Sprva se vzpenjam skozi precej podrt gozd. Snega je vse več, posebno na severni strani. Pot pa zavije ravno tja! Pobočje je vse bolj strmo in izpostavljeno, vedno bolj gazim, zato se raje kar brez poti usmerim levo proti grebenu. Ko prilezem do tja, ugotovim, da so na južni strani silno strme trave, danes pokrite še z vlažnim snegom … Treba se bo prebijati nekje vmes – in tako je potem res šlo do vrha – vrh pa je bil šele četrti kucelj, ki pa še ni bil zadnji … Tale »mali« Javoršček mi je naredil kar »ta zaresno« turo! Pa nič zato, saj veste, za kar se moraš bolj potruditi, potem bolj ceniš. Razgled je obsežen, čeprav visoke vrhove prekrivajo megle. Uživam, dokler me ne zazebe. Pot nazaj je bila podobna oni navzgor …
Na sedlu je lep spomenik 42 padlim partizanom. Pot v dolino mimo planine Golobar je slabo markirana, da se še »stari maček« lovi … Pa to ni nič čudno – najlaže se namreč izgubim ravno na markirani poti! Ker imam avto kakih 300 m nad dolino, jo pri gozdarski koči uberem kar povprek po pobočju da ne bi izgubljal višine. Malo blodim, potem pa mi v oči padejo kričeče »domače« markacije. Sledim jim prečno čez kar zahteven teren do velikega skalnega skoka. Čezenj vodijo prav tako domače »zajle« in celo železna lestev! Kar naenkrat se znajdem na koncu gozdne ceste, od koder je do avta le še sprehod. Res uporabna bližnjica! Do tja grem pod velikim strašljivim podorom, ki se je sprožil leta 1950. Imam še »bližnje srečanje« z dvema zajcema in tura je končana …
Info: Na sedlo Pod Utro (1305 m) pridemo po označenih poteh po južni (Slatenik) ali severni strani (čez planino Golobar), 3 ure. Od tam vodi na Javoršček (1557 m) neoznačena stezica (1 ura). Pot je mestoma zahtevna. Zemljevid: Bovec z okolico, 1 : 25.000.
Vladimir Habjan