September 1996: Nad planinami se dvigajo Fužinske gore. Nekaj vrhov je za naše razmere kar gorskih velikanov. Na nobenega od njih ne vodi markirana pot. Večina je zaradi brezpotja in ruševja težko dostopnih in precej redko obiskanih.
REKREACIJA
Ogradi
Fužinske planine so svojevrsten svet, poln prvobitnega pastirskega vzdušja. V tej nedotaknjeni pokrajini bomo začutili, kako je tu vladalo nekdaj, ko so bile planine še žive. Iz Laza, ene redkih še živih planin, se bomo po stari neoznačeni pastirski poti povzpeli v središče bohinskih vrhov.
Jesen je najprimernejši čas za visokogorske ture. Tokrat vam predlagamo izlet v odmaknjeno samoto, svojevrsten svet poln romantičnega vzdušja. To so Fužinske planine in gore. Tudi poleti tu ne bomo srečali prav veliko izletnikov, jeseni pa še toliko manj. Še največ se jih poda mimo planine Jezero, drugje pa nas bo pot popeljala v samotno deželo, kjer bomo začutili resnobo in dihanje narave. Med hojo nas bodo spremljali številni viharniki in zlati macesni, med skalnimi razpokami nas bodo še vedno pozdravile nekatere cvetice, morda murke, planike, triglavske neboglasnice, med travo in rušjem bomo lahko splašili svizca, planinskega zajca ali skalno jerebico. To je dragocen svet, kjer bomo našli marsikaj nedotaknjenega. Odročnost sveta bomo začutili po zbledelih markacijah in težko prehodnem svetu.
Fužinske planine so visokogorska kraška planota med Bohinjem in Triglavskim pogorjem. Ime so dobile po starodavnem načinu pridobivanja železa, ki je bil značilen za prebivalce alpskih dolin. Ta pokrajina je zelo razčlenjen svet prekrit z gozdovi, travniki in rušjem. Planota je na treh straneh obdana s strmimi stenami, ki padajo v Voje, Bohinj in k Triglavskim jezerom. Izhodišč za pristope do planin je več. Zelo primerna je planina Blato, saj pridemo z avtom skoraj na 1100 m nadmorske višine. Do tja je speljana gozdna cesta iz Stare Fužine (kjer pobirajo parkirnino!). Po dobrem kilometru vožnje proti Vojam zavijemo levo strmo navzgor v dolino Suhe. S Fužin do Blata je 10 km. Med potjo si lahko na levi strani doline ogledamo izvir reke Suhe, ki se razliva po strmem skalovju. Z Blata lahko v enem dnevu obiščemo precej planin. Bohinsko planšarstvo se zadnja leta vedno bolj prebuja, vse več planin je živih. Sezona traja tja od junija do septembra. V tem času nas bodo na nekaterih planinah tudi postregli (na nekaterih tudi pozneje). Do večine planin vodijo označene poti.
Ogradi. Foto: V. H. Dodano iz arhiva.
Nad planinami se dvigajo Fužinske gore. Nekaj vrhov je za naše razmere kar gorskih velikanov. Na nobenega od njih ne vodi markirana pot. Večina je zaradi brezpotja in ruševja težko dostopnih in precej redko obiskanih. Vzpon nanje si lahko privoščijo le izurjeni gorniki, vajeni brezpotnega sveta, lažjega plezanja in orientiranja v nepreglednem visokogorskem svetu. V kolikor to nismo, se je bolje podati tja z vodnikom. Vzpon na katerega koli od vrhov pa bo navdušil vsakega ljubitelja gorskega sveta. Ogradi, 2087m, so po obliki neobičajno podolgovata in mizasta gora, vendar eden od simpatičnih brezpotnih fužinskih vrhov. Vrh je lahko dostopen le s Planine v Lazu, na vse ostale strani pa padajo strme stene. Na vrh pridemo po neoznačeni pastirski poti in delno lahkem brezpotju. Po tej poti so včasih tudi gnali živino na pašo na vršna travnata pobočja. Tudi z Lazovškega prevala se da priti na vrh, vendar je tu treba že plezati, zato je ta pristop bolj primeren za alpiniste ali izkušene brezpotnike.
Izhodišče za vzpon je planina Blato. Krenemo po označeni poti proti Jezeru, nekaj nad Blatom pa se odcepi na slabo vidnem križišču označena pot v desno proti najbolj idilični še aktivni fužinski planini planini v Lazu, 1560 m. Do tja pridemo po dobri uri hoje. Odpre se nam slikovit razgled na skalne vršace tik nad nami. Studenec nam ponuja svežo vodo. Laz je živa planina, v poletni sezoni se dobi kislo mleko pri majercah. Ogradi, dobro vidni iz doline, so hišna gora planine. V zimi 1991/92 je hud plaz s te gore močno poškodoval nekaj koč, sirarna pa je zdaj že obnovljena in obratuje. Tu domujejo tudi nekateri znani Slovenci. Na planini se usmerimo na desno proti vzhodu, kjer poiščemo star pastirski prehod na strmi polici. Tu zapustimo markirano pot. Po začetni strmini kmalu dosežemo vrh pobočja. Nekoč je na spodnjem robu slemena živela skromna planina, na vrh pa je bila speljana markirana pot. Vse to je že davno opuščeno. Iščemo najboljše prehode med ponekod kar gostim ruševjem. Vrh dosežemo po razgledni hoji po širokem travnatem hrbtu. Znašli se bomo sredi divjega bohinjskega sveta nad planinami obkroženi z malo obiskanimi vrhovi. Razgled je prvovrsten, Triglavsko pogorje z očakom je prav pred nami, za nami pa spodnje Bohinjske gore zapirajo Bohinjsko kotlino. Z Laza ura in pol hoje. Zdaj si privoščimo nekaj sanjarjenja na travnatih vesinah in pogledovanja po idilični okolici.
Vrnemo po isti poti do označene poti, kjer obrnemo na levo proti najbolj odprti in razgledni Fužinski planini Krstenici. Sledimo označeni poti po valovitem zaraščenem terenu. Ko dosežemo gozdnat preval, se steza umakne veliki kotanji za pečevjem Ogradov. Pot ni najbolje markirana, zato pazimo, da ne zaidemo na katero izmed stranskih stez, ki jih je shodila živina. Po uri in pol hoje stopimo na spodnje travnike Krstenice, 1655 m. Stanovi in sirarna so nekaj više na manjši planoti pod Krsteniškim ali Malim Stogom. Zaradi svoje odprte lege je Krstenica najbolj razgledna fužinska planina. Z zahodnega in vzhodnega dela planine vidimo na severu Triglavsko pogorje, na jugu pa verigo spodnjih bohinjskih gora. Na planini bomo prijazno postreženi, saj se tudi tu planšarstvo ponovno oživlja. Postrežemo si tudi s svežo vodo, ki je speljana po ceveh izpod Jezerskega Stoga. V dolino se vrnemo po neoznačeni lovski poti. Na spodnjih travnikih planine nas kolovoz usmeri proti jugu, kjer kmalu na manjši jasi zavijemo na desno na stezo. S planotastega sveta se mimo lovske koče skozi ozek žleb spustimo nazaj na Blato, ki ga dosežemo po uri hoje.
Za hojo bomo porabili približno 6 ur. Tura je tehnično lahka, vodi nas delno po označeni, neoznačeni poti in brezpotju. Opremljeni moramo biti primerno za visokogorsko turo. Na turo se podajmo le v zanesljivem vremenu. Za orientiranje potrebujemo planinsko karto Triglav 1:25.000, za natančnejše informacije pa prelistajmo planinske vodnike (npr. Miheličeve Julijske Alpe). Izlet priporočamo zaradi slikovite, divje in malo obiskane pokrajine. Ogradi so dostopni tudi v zimski sezoni, saj so prvovrsten turnosmučarski cilj.
Vladimir Habjan