Februar 1997: Vzemimo si za cilj kakšno od mnogih slovenskih planin kot samostojen izlet namesto visokih vrhov in planinskih koč! Obudimo nekaj tistega planšarskega vzdušja, ki je vladalo nekoč.
REKREACIJA
Na obisku pri pastirjih
Nič koliko izletnikov, ki vsako leto vstopa v Triglavsko kraljestvo osvojti očaka, prehodi pot med Bohinjskimi planinami, a le redki se ustavijo na kakšni od planin in spregovorijo besedo s pastirji ali celo poskusijo kislega mleka. Obisk planin pa je primeren v vseh letnih časih. Še vemo kakšno je bilo in ponekod je še pastirsko življenje?
Vzemimo si za cilj kakšno od mnogih slovenskih planin kot samostojen izlet namesto visokih vrhov in planinskih koč! Obudimo nekaj tistega planšarskega vzdušja, ki je vladalo nekoč. V Sloveniji kot alpski deželi, kjer svet ni preveč radodaren z rodovitno zemljo, se je že zgodaj uveljavila ena najstarejših gospodarskih panog - živinoreja, saj je alpski svet primernejši za to kot za poljedeljstvo. Sočni, zeleni planinski pašniki so bili od nekdaj posebno bogastvo za dolinske prebivalce. Planine so nastale po vseh naših visokih gorah, Julijskih in Kamniških Alpah ter Karavankah pa tudi na sredogorskih področjih. Tako poznamo Trentarske, Bohinjske, Tolminske, Blejske (Pokljuške) planine, Veliko, Menino planino idr. Pri izbiranju planin so bili odločilni pašniki in vodni izviri.
Uskovnica. Foto: Vladimir Habjan
Planine večinoma obiskujemo, ko smo namenjeni na gorske vrhove ali planinske koče. Do večine planin vodijo označene poti. Vabljive so v vsakem letnem času, tudi pozimi ko nas pastirski stanovi spominjajo na bližino človeka. Poseben mik pa vseeno odkrivamo poleti, ko poživlja bujno cvetoče gorske pašnike cingljanje kravjih zvoncev. Planine se ločijo druga od druge, vsaka ima kaj svojega, kar je vredno videti. Nekatere privabljajo z lego in razgledom, druge z arhitekturno dediščino, tretje zaradi srečanj s tamkajšnjimi prebivalci. Na nekaterih planinah si lahko ogledamo redko ohranjene predmete tradicionalne planšarske kulture, največ tega pa lahko občudujemo v Planšarskem muzeju v Stari Fužini (blizu gostilne Mihovc) v Bohinju.
Planin je toliko, da jih je vse skoraj nemogoče obiskati. Dobro so nam poznane "klasične" Bohinjske planine, Na Kraju, Lopučnica, Jezero, Vogar, Viševnik idr., ki so v letni sezoni tudi precej obiskane. Nekatere zadnja leta ponovno oživljajo. Prijeten je obisk idilične planine Laz (1560m) in razgledne Krstenice (1670m), obe sta visoki planini in še živi. Sirarno v Lazu je sicer poškodoval plaz z Ogradov 1991 leta, vendar je že obnovljena. Tudi na Krstenici nam postrežejo z domačimi dobrotami. Obe planini je možno povezati v enodnevno krožno turo kot nam priporoča Tine Mihelič v svojem planinskem vodniku Bohinjske gore. Od planine Blato bomo prek Jezera, Laza in Krstenice hodili 5 do 6 ur. Razen sestopa s Krstenice po lovski poti je vsa hoja po označenih poteh. Zanimiva je planina Za Črno goro (1340m, po domače Ravharska planina) pod Črno prstjo v Spodnjih Bohinjskih gorah, ker nas pot do nje vodi mimo žlebov in predorov, ki so speljani tudi na planini. Zgrajeni so bili med gradnjo Bohinjskega predora, da je voda kontrolirano odtekala in ni zamakala. Do nje pridemo po označeni poti v dobri uri iz Bohinjske Bistrice mimo Mencingerjeve koče.
Mnogo, večinoma še živih planin, je raztresenih na planotah Pokljuke, Mežakle in Jelovice, kjer je Blejska srenja. Vse planote so na gosto prepredene z gozdnimi cestami, tako da so v glavnem dostopi do planin prav lahki. Vseeno pa so nekatere od planin prav malo obiskane. Predlagamo vam obisk najvišje ležeče pokljuške planine Klek (1556m) na skrajnem severnem delu planote. Dostopna je po označeni poti s precej obiskane planine Lipance (2 uri) ali po neoznačenih poteh iz Kranjske doline (2 uri) in Srednje Radovne (3 ure). Vsekakor priporočamo tudi obisk Zajamnikov (1280m) zaradi značilne razporeditve stanov v "ulico" in atraktivnega razgleda na osrednje Triglavsko pogorje. V Blejsko srenjo spadata tudi dolini Radovne in Krme.
Na Bovškem območju lahko obiščemo mnoge planine v dolinah Soče s Trento, Koritnico, Bavščico in Možnico. Le nekaj planin je še živih, večina je opuščenih, precej tudi malo obiskanih. Včasih se na tukajšnjih poteh niti ne zavedamo, da hodimo mimo opuščenih planin. Tudi na tem področju obstajajo napori nekaterih za obuditev pastirskega izročila. Zapotok (1385m) v Zadnji Trenti je bil eden najbolj dragocenih in tipičnih spomenikov pastirskega stavbnega izročila v Julijcih. Prijetna za obisk je planina Za Skalo (1510m) zaradi izrednega razgleda, od opuščenih je tudi najbolj ohranjena, saj je bilo zadnje leto paše 1978 leta. Z Vrsnika bomo hodili do nje slabi 2 uri, s Komne pa nekaj več. Če se bomo podali na planino Bala (1181m) v dolini Bali med Loško steno in Pihavcem, bomo občutili vso resnobo in prvobitnost zelo redko obiskanega gorskega sveta. Sončne in prijetne za obisk so goveje planine na Tolminskem: Tolminske, Krnske in Drežniške. V teh predelih je večino planin še živih. Precej planin so obnovili po prvi in drugi vojni, kar se vidi po tipu naselja. Do mnogih tudi vodijo obnovljene ceste. Precej visoko iz doline do planine Kuhinja (991m) nas pripelje asfaltna cesta, planina pa je izhodišče za obisk drugih manj obiskanih Krnskih planin Kašina, Leskovica, Slapnik in Zaslap. Verjetno najbolj znana in obiskana je planina Razor (1315m), saj nudi več označenih prehodov čez greben k osrednjim Bohinjskim goram.
Gornjesavska dolina nima prav ugodnih naravnih pogojev za izrabo planinske paše, pa vseeno je nastalo nekaj planin v dolinah Vrat, Veliki in Mali Pišnici ter Planici. Južna pobočja Karavank pa so precej poseljena z mnogimi planinami. Lahko jih obiščemo ob tromeji, pod Trupejevim poldnem, Kepo, Dovško Babo, Golico, Struško, Stolom, pa tja do Olševe in Pece. Verjetno je največje število planin pod grebenom Košute. Tudi tu je dostop olajšan zaradi mnogih gozdnih cest. Poti do Karavanških planin nas bodo zaradi slabše obljudenosti in obiskanosti kot jo imajo npr.Julijci ali Grintovci popeljale v malo obiskani, prvobitni alpski svet. Precej obiskana je planina Korošica (1554m), po domače Korošca, kjer nam še ponudijo domačo jed masovnik. Grintovci zaradi konfiguracije sveta niso najbolj primerni za nastanek planin, še največ jih je v sredogorskem svetu: Velika Planina, Krvavec, Dleskovška planota, Menina planina, Golte, Smrekovec. Precej teh planin je še živih in tudi obiskanih. Prijeten je obisk skromne, še žive Kašne planine (1317m) pod Kranjsko Rebrijo. Do nje pridemo v dveh urah od Črnivca po označeni grebenski poti ali v četrt ure z gozdne ceste.
Pred planino. Foto: V. H. Dodano iz arhiva.
Vladimir Habjan