Dnevnik, 20.11.04 – Boštjan Šaver: Al` boste šli iz naših krajev? - Bom.
po spletni objavi
Kdaj si lahko obetamo novega Kekca
Al` boste šli iz naših krajev? - Bom.
Minuli mesec se je v Kranjski Gori in slovenskih Julijskih Alpah znašla pretežno britanska filmska ekipa, ki se je lotila snemanja mladinskega filma Heidi. Dejstvo, da v objemu slovenskih gora britanska ekipa snema film o znamenitem literarnem liku švicarske deklice Heidi, se zdi na prvi pogled privlačno, vendar hkrati pozabljamo, da tudi v slovenski književnosti najdemo vzporeden lik znamenitega Kekca. Ob dogodku se odpira skeleče vprašanje, ali bo slovenska turistična, filmska, medijska in še kakšna produkcija Kekca enostavno odpeljala na odpad. So že uprizorjene in filmsko še neobdelane Vandotove zgodbe o Kekcu tako nezanimive za slovenske filmsko industrijo, da si ne zaslužijo nikakršne pozornosti več?
Zgodbe o Kekcu so postale sestavni del slovenske popularne kulture že v letih od 1918 do 1924, ko so bile prvič objavljene v otroškem časopisu Zvonček. Njihov avtor Josip Vandot se je rodil v Kranjski Gori leta 1884, torej je odraščal in delal v ozračju, ki ga je odlikoval vrh takratnega narodnega in kulturnega boja. Preživljanje otroštva v gorskem okolju in materino pripovedovanje zgodb, vraž o likih ljudske bajeslovne zakladnice sta ga zaznamovali v pisanju in pesnikovanju. Med njegove najboljše planinske pripovedke tako štejejo zgodbe Kekec na hudi poti (1918), Kekec na volčji sledi (1922), Kekec nad samotnim brezdnom (1924), Romanje naše Jelice (1925), Kocljeva osveta (1926), med pesmimi pa Gorske romance. Vandot je namreč poleg znamenite Kekčeve trilogije napisal dve pogosto pozabljeni planinski pripovedki, v katerih je glavni lik Jankov Kocelj, ki kot sirota živi pri babici - Potovanje naše Jelice in Kocljeva osveta. Vsekakor pa so zgodbe o Kekcu tesno povezane tudi z Galetovimi filmi o Kekcu, ki so dosegli takšen odmev, da so bili prodani v trideset držav.
Glavni junak zgodb je osem- do desetletni pastir Kekec, čigar pravo ime je Gregec. Lik Kekca je zasnovan kot lik veselega kratkohlačnika, ki med ljudi prinaša veselje, pesem in magični zvok orglic ali piščali. Otroci in odrasli se predajajo čudežnemu zvoku njegove piščali, skoraj na enak način, kot se v antični mitologiji predajajo bogovi Orfejevemu igranju. Tudi lik Kekca uteleša podobnega kulturnega junaka, ki s svojimi nadčloveškimi sposobnostmi posega v naravni svet in ljudem prinaša elemente mitološkega prometejskega ognja.
Vsekakor je v luči takšnega branja zanimivo zastavljeno razmerje med mitom in pravljico. Ruski religiolog Jeleazar Meletinski pri obravnavi mita v razmerju do pravljice meni, da je pravljica umetniški pojav, v mitu pa ni mogoče razločevati takšnih umetniških, pesniških prvin, religioznih in predznanstvenih predstav, navezav na rituale. Pri tem ugotavlja, da je bilo izoblikovanje klasične oblike ljudske pravljice končano dolgo po obdobju prvobitnih rodovnih družb - pogoj za to pa sta bila predvsem razkroj mitičnega pogleda na svet in vzpon pesniške oblike ljudske pravljice.
Takšno pomensko verigo prehodov najdemo tudi pri Vandotovih likih, predvsem Pehte in Bedanca. Kot opozarja etnolog Damjan J. Ovsec, lahko v slovanski mitologiji korenine lika Bedanca najdemo med bajnimi bitji, kakršna so vedomec, vejdamec, vedaunc, bedanec, vedavec, vedavac idr. Vedomec je zlo bajno bitje, nekakšen negativni pol dobrega kresnika - takšna bitja se po ljudskem izročilu zbirajo na križpotjih in v rokah držijo goreče bakle, se pretepajo in trkajo kot kozli, če pa zalotijo človeka, mu slečejo kožo in ga pojedo do kosti. To so namreč bitja, ki imajo animalične lastnosti, pogosto so pol človek, pol medved.
Vzporedno bitje ženskega spola je Pehtra, Pehta baba, Pehtra baba ali Pehta v Kranjski Gori. To je grda, huda in strašno kosmata baba, ki ima burkle, da dregne, v drugi roki sekiro, da jo zasadi človeku v hrbet, na hrbtu pa nosi žerlin, nesramen koš. Takšen bajni lik je opisan v tesni povezavi z gorskim svetom, saj se pojavlja od Soške doline do Pohorja. Pri zgodbi o Kekcu je zanimivo, da ljudska vraža omenja, da je nespoštljivo vedenje do Pehte kaznovano s slepoto ali sekiro v hrbtu, vendar Pehta čez leto dni vid vrne in sekiro izdere. V italijanskem prostoru se takšen lik imenuje Befana, v francoskem tante Airie, v nemškem pa Pehtra-Berchta, Bajuvari, Holda Frau Holle ipd.
Zanimivo je, da naj bi bil takšen lik - zapisi omenjajo tudi Vehtro babo, Zlato babo, Torko - predstavljal kraljico Belih žena, ki v ljudski mitologiji (še posebej v pripovedki o Zlatorogu) nosijo pozitiven, božanski duh. Pehtra baba naj bi torej predstavljala pogansko različico takšnega lika, medtem ko sta Torka in Lucija njeni pokristjanjeni obliki. Pri tem lik Pehte ne nosi zgolj negativne konotacije, temveč predstavlja tudi pozitivne sile. Po eni strani je grda in hudobna, nasilna pošast, dela točo, ob norčevanju kaznuje s slepoto in sekiro v hrbtu, po drugi plati pa je lepa in dobra, nosi s seboj darove, suho sadje in orehe, se sprehaja z zlatim vedrom po gorskih vrhovih, nastopa kot voditeljica predvsem otroških duš.
Lik Pehte je sprva prikazan kot lik hudobne ženske, ki krade in žre otroke, kasneje pa se prelevi v visoko urejeno žensko z dolgimi črnimi lasmi, ki je sicer stroga, vendar dobra in prijazna z otroci. V luči ljudskih vraž pa ne smemo pozabiti - vzporedno z negativnim likom Pehte, ki prebiva v gorskem svetu - da je takšen pusti svet pogosto predstavljal tudi zbirališča čarovnic. Denimo najbolj znana zbirališča - o katerih piše že Valvazor - so tako gore in hribi, kakršni so cerkniška Slivnica, hrvaški Klek, Rogaška gora, Pesniški hrib, Grintovec.
V pripovedki Kekec išče čudežno sredstvo, s katerim popravlja krivice, zdravi mačehino sitnost in slepoto Mojce - pri tem je povezava z ljudsko mitologijo izrazita, saj je Pehta tudi v pripovedki tista, ki je sposobna vzeti ali vrniti vid. Nedvomno tudi Kekčev lik slika neko univerzalno mitološko zgodbo, v kateri junak igra citre in piščal, rešuje ljubljeno deklico, z zvestim psom se podaja v nevaren gorski svet, kjer premikasti in ukani zlobne sovražnike, divje lovce, divje može in divje babe, kot so Prisank, Bedanc, Kosobrin ali pa Pehta. Pri tem se kot njihovo edino poslanstvo kaže, kot da hočejo Kekca omejevati in zapreti. Utelešajo naravne sile gorskega sveta, ki so neskončno grozljive in močne (tremendum), hkrati pa so občudovanja vredne (fascinans).
Zanimivo je, da Vandot v svojih planinskih pripovedkah ne zajema eksplicitno narodnega in kulturnega boja tistega časa, čeprav je kot uradnik takratnih uglednih in dobro plačanih železniških podjetij večkrat menjal kraj službovanja, nekoč se je za nekaj časa celo vrnil domov v Kranjsko Goro in pasel krave, ker mu družbene okoliščine dominantnega nemškega okolja niso bile po godu. Njegove planinske pripovedke lahko interpretiramo kot varno zatočišče pred dominantnimi nemškimi družbenimi strukturami in vidiki družbene stratifikacije. Na ravni vsebinskega branja univerzalnih mitoloških struktur pa lahko beremo konstrukcijo lika Kekca kot utelešanje trdoživosti in premetenosti majhnega slovenstva, ki bo preživelo le s prešerno pesmijo in pozitivno naravnanostjo do svojega gorskega okolja. Kekčevo utelešanje majhnega, drobnega, vendar žilavega, zdravega in prešernega karakterja se lahko postavi v bran še tako močnim in robatim karakterjem, kakršen je Bedančev. Torej se je majhno, bistroumno in zdravo slovenstvo sposobno kosati z robato velikostjo germanstva, romanstva ali južnoslovanstva.
Podrobno branje Vandotove pripovedke Kekec nad samotnim brezdnom razkriva tudi zgodovinska dejstva. Hudobni divji mož Bedanec ima v svoji koči vklenjeno deklico Menaro, ki mu služi kot dekla - takšno razmerje lahko beremo v luči družbene strukture pred letom 1918, ko so slovenski kmetje vklenjeni služili nemškim gospodarjem. Šele kulturni junak Kekec reši Menaro in jo povede domov - njegov alter ego kot prebujeni divji nagon slovenskega naroda v liku divjega volka potisne Bedanca v prepad brez dna in ga ubije - slovenski narod je rešen nemškega jarma in najde novo domovino med južnoslovanskimi narodi. Takšna interpretacija odhoda germanske kulture je še bolj očitna v Galetovi filmski upodobitvi zgodbe, kjer Bedanec ne umre, temveč obvisi nad prepadom. Kekec ga reši šele, ko obljubi, da bo zapustil njihove kraje: Kekec: Al` boste šli iz naših krajev? Bedanec: Bom. Kekec: Za zmeraj? Bedanec: Za zmeraj.
Pri Vandotovih pripovedkah pa je treba opozoriti še na lik Rožleta kot zrcalnega komičnega lika Kekca. Rožle je komični junak, ki pomembno dopolnjuje Kekca kot kulturnega junaka. Meletinski v svoji analizi svetovnih mitologij ugotavlja, da je podoba kulturnega junaka odigrala pomembno vlogo ne le v razvoju junaškega, temveč tudi komičnega epa, pri tem se je izoblikoval tip mitološkega sleparja ali spletkarja. Številne zvijače takšnega komičnega lika so namreč parodije ustvarjalnih dejanj kulturnih junakov, ustaljenih v religioznih obredih.
V drncu sodobne kulture lahko ugotovimo, da Vandotovo delo predstavlja pomembno sidrišče alpske kulture slovenstva: odraža izvor številnih popularnih reprodukcij v vsakdanjem življenju - na trgovskih policah najdemo pašteto Kekec, jabolčni sok Kekec in revijo Kekec, na ulici otroški vrtec Kekec, na televiziji mladinski filmski izbor Kino Kekec, v pogovoru slengovsko rabo besede kekec kot simpatično zmerljivko, Kekec oziroma Kakec se je imenoval tudi eden izmed zgodnjih gayzinov s konca osemdesetih, v slengu mularije pomeni kekec tudi mulc ali mlajši pubertetnik, lik Kekca najdemo še v televizijskih reklamah in v luči aktualnih integracij lik Kekca zasledimo tudi kot utelešanje slovenstva na poti v Evropsko unijo (denimo novoletni program na TV Slovenija leta 2004).
Kljub številnim drobcem popularne kulture je po Galetovi uprizoritvi Kekca gorski svet pritegnil zgolj obrobno pozornost ustvarjalcev. Svetlo izjemo predstavlja nedavno posneti film Dergi in Roza v kraljestvu Svizca (2003) režiserja Borisa Jurjaševiča, ki v navidez preprosti zgodbi aktualnih družbenih procesov privatizacije nepremičnin in evropske integracije podaja in prikazuje sodobne planinske podobe in številne označevalce alpske kulture slovenstva. Hkrati pa na šaljivi ravni parodičnosti gradi most k fundamentom slovenske kinomatografije - namreč k žanru gorskega filma in pričetku celovečerne nacionalne filmske produkcije s filmoma V kraljestvu Zlatoroga (1931) in Triglavske strmine (1932). Tudi zato je treba parodijo o kraljestvu Svizca brati kot pomenljivo reprodukcijo nacionalnega imaginarija, ki opozarja, da je poroka s premožno evropsko nevesto sicer neizbežna, vendar lahko v takšnem neizbežnem aktu evropeiziranja odmaknjeni planinski raj nudi udobno zavetje, polno legend, mitov in pozabljenih zgodb - tudi takšnih, ki opozarjajo, da bi slavna filozofa Aldous Huxley ali pa Walter Benjamin namesto z meskalinom ali hašišem v kulturnem izročilu slovenstva iskala vrata percepcije z močeradovcem.
Mag. Boštjan Šaver,
Fakulteta za družbene vede, Center za preučevanje kulture in religije