September 1997: Prvič so na vrh Triglava stopili štirje Bohinjci, lovec Luka Korošec, rudarja Matija Kos in Štefan Rožič ter ranocelnik Lovrenc Willomitzer. To je bilo 25.avgusta 1778 leta, precej prej kot so bili osvojeni mnogi drugi veliki vrhovi Alp.
REKREACIJA
Triglav
Naši predniki so ga častili kot domovanje božanstev. V novejši zgodovini je postal simbol slovenstva in svobode. Odtod izhaja želja vsakega Slovenca, da bi stal na njegovem vrhu. Prav, pa pojdimo še mi!
Znani planinski delavec in pisatelj dr.France Avčin je nekoč zapisal, kako ga je alpinist svetovnega slovesa dr.Julius Kugy, še vsega pod vtisom pravkar doživetih lepot z obiska Zahodnih Julijcev vprašal, kateri Julijci so mu bolj všeč, Zahodni ali Vzhodni. Avčin je odgovoril, da Zahodni. Takrat je dr.Kugy rekel, da so Zahodni Julijci sicer veličastni, da pa imajo Vzhodni Triglav. "Triglav ni gora, Triglav je kraljestvo" so tiste njegove znamenite besede. Triglav ni samo najvišji vrh Julijskih Alp, ampak je tudi resnični vladar svoje okolice, od vsepovsod je prevladujoč. Ker se dviga nad prostrano planoto, na katero se vežejo številni grebeni in globoke doline, daje videz arhitektonske mojstrovine velikanskih razsežnosti. Že ime pove, da je sestavljen iz treh vrhov, čeprav daje vršna zgradba vtis zaključene celote. Najvišji vrh meri 2864 m, vzhodni Mali Triglav 2725 m, južni predvrh Rjavec pa 2568 m. Triglavo obliko najlepše vidimo z Velega polja.
Prvič so na vrh Triglava stopili štirje Bohinjci, lovec Luka Korošec, rudarja Matija Kos in Štefan Rožič ter ranocelnik Lovrenc Willomitzer. To je bilo 25.avgusta 1778 leta, precej prej kot so bili osvojeni mnogi drugi veliki vrhovi Alp. Danes je Triglav daleč najbolj obiskana slovenska gora, žal pa ima rekord tudi po številu smrtnih žrtev. Prav na vrhu stoji znameniti Aljažev stolp, ki ga je dal leta 1895 zgraditi dovški župan Jakob Aljaž, tik pod vrhom na južni strani pa je izklesana votlina imenovana Staničevo zatočišče, kamor se lahko zatečemo ob nevihti. Znamenit je tudi Triglavski ledenik imenovan Zeleni sneg. Njegovo upadanje je leta 1932 omogočilo odkritje skoraj 300 metrov globokega Triglavskega brezna. Luknje sta našla znana plezalca Miha Potočnik in Joža Čop. Triglav pa je znamenit tudi po mogočni, največji steni Julijskih Alp, severni steni, imenovani preprosto Stena. Visoka je prek tisoč metrov, široka prek treh kilometrov. Steno razčlenjujejo številne grape in stebri. Najlepši pogled na steno imamo s severa, iz Sovatne ali Stenarja. V levem delu Stene izstopata Slovenski in Nemški steber, nekje na sredi je znameniti in najmogočnejši Čopov steber, desno pa globoka Jugova grapa in previsne stene Sfinge. Okoli leta 1890 se je trentski lovec Ivan Berginc - Štrukelj prvi povzpel čez Steno. V začetku tega stoletja je potekala tekma med slovenskimi in nemškimi plezalci za nove smeri v steni. Zmaga je končno pripadla Slovencem. Znana je tudi Kugyjeva polica, ki poteka nad robom severne stene. Pot je neoznačena in zelo zahtevna, predvsem pa izredno krušljiva. V glavnem jo uporabljajo alpinisti za sestop. Če vas bo pot kdaj zanesla tja, se potrudite, da ne prožite kamenja čez steno, saj s tem ogrožate morebitne alpiniste spodaj.
Triglav je z vseh smeri okovan z zavarovanimi potmi (jeklenice in klini). Najlažji pristopi do vznožja vodijo z juga in vzhoda (Bohinj, Krma). Zahodna, trentska stan, je strmejša, severna pa prepadna. Na spodnji planoti stojijo štiri koče, ki nam pristope precej olajšajo. Na zahodu sta Kredarica, 2515 m in Dom Valentina Staniča, 2332 m, na jugu Planika, 2401 m, na zahodu pa Tržaška koča na Doliču, 2151 m. Do Kredarice pridemo iz doline Vrat po poti čez Prag (zahtevno) in po Tominškovi poti (zelo zahtevno), pot čez Plemenice pa nas vodi prav na vrh. Slednja je sicer najzahtevnejša, a izredno zanimiva in razgledna (na Steno). Iz Krme in Bohinjskega konca (preko Vodnikovega doma na Velem polju) vodi na Kredarico več nezahtevnih poti, prav tako iz Zadnjice na Dolič. Iz idilične doline Kot se preko Staničevega doma do Kredarice prav tako povzpnemo po nezahtevni poti. Vse poti prav na vrh so mestoma zelo zahtevne. S Kredarice se vzpnemo čez Mali Triglav, s Planike prav tako, pa tudi čez Triglavsko škrbino, tam pa se priključi tudi pot z Doliča. Na vseh poteh bomo morali kakšno mesto splezati, tu in tam pa so pobočja tudi izpostavljena. Skala je zaradi množice obiskovalcev že prav zlizana ter izredno spolzka ob dežju. Ne podajajmo se na vrh, če nam grozi nevihta! Za vse pristope priporočam nevajenim visokogorja vodnika ali vsaj samovarovanje (čelada, plezalni pas, nanj zvezana pomožna vrvica, na dveh koncih vponki, s katerimi se pripenjamo na jeklenice). Ne pozabimo na kapo in rokavice! Tisti najbolj nabrušeni pa lahko poskusijo vzpon v Steni po slovenski smeri, ki je od vseh najlažja. Dve tretjini se hodi, tretjino pa pleza. Težavnost je od I do II, mestoma tudi III. Tura vam bo v varnem spremstvu gorskega vodnika prav gotovo še dolgo ostala v spominu. Tako kot je zapisal planinski pisec Stanko Klinar pa tudi drži: "Zima vrne Triglavu veliko prvobitnosti, zato je zimski vzpon zmeraj veliko doživetje". Srečno pot!
Triglav z Mišelj vrha. Foto: V. H. Dodano iz arhiva.
Vladimir Habjan