Maj 2000: Slapovi Cuca so bolj znani domačinom in poznavalcem, zato obisk izletnikov ne dočakajo prav velikokrat.
REKREACIJA
Cuc in Rogatec
Mnoge naravne znamenitosti, ki jih ima naša mala deželica, najdemo v odmaknjenih, redko obiskanih in celo skritih kotičkih. Če nam ne bi kdo povedal zanje ali ne kje prebrali o tem, jih sami morda ne bi nikoli obiskali.
Takšni so slapovi s skupnim imenom Cuc. Že sama dolina, kjer jih najdemo, je odmaknjena in malo obiskana. To je Podvolovljek, ki se nahaja med Rogačevo skupino in Dleskovško planoto, imenovano tudi Veža. Doline se bomo spomnili po hudem neurju, ki jo je opustošilo jeseni 1990 leta. Pridne roke pa so posledice ujme že odpravile, tako da danes hude ure ne čutimo. Urejena okolica in prijazna beseda redkih stanovalcev kaže na lično in prijetno okolje, s čimer se privlačnost obiska tega okoliša še poveča. Kako pridemo do sem? Tako, da iz celjske smeri zavijemo v Lučah levo, iz ljubljanske pa slab kilometer pred prevalom Črnivec prav tako levo. Cesta je delno makadamska. Ne glede na to, pa je iz ljubljanske smeri pot skozi Podvolovljek do Logarske doline najkrajša. Ogled slapov in vzpon na prvaka skupine Rogac, Rogatec ali Mrtvi menih - to so vse imena tega vrha - lahko združimo še z ogledom soteske Brložnice (pod prevalom Volovljek), zanimivim Žagerskim mlinom (napis ob cesti) ali skalnega samotarja Igle (v bližini Luč).
Slapovi Cuca so bolj znani domačinom in poznavalcem, zato obisk izletnikov ne dočakajo prav velikokrat. Izlet lahko razdelimo na štiri etape. Lahko si ogledamo le slapove, lahko nadaljujemo do zanimive Riharjeve hojke, tretja etapa vodi do razglednega prevala Kal, zadnja pa še na vrha zanimivega skalnega stožca Rogatca. Sami si glede na razpoloženje in odmerjen čas določimo cilj. Izhodišče je turistična kmetija Rihar. Oddaljena je slab kilometer od odcepa gozdne ceste na Vežo. Z glavne ceste zapeljemo čez most (desno iz ljubljanske, levo iz celjske smeri) in parkiramo (poskušajmo dobiti dovoljenje domačinov). Do začetka Riharjeve grape, v kateri je Cuc, je več poti. Naša bo vodila takole: po makadamski cesti gremo do prvega križišča, kjer zavijemo desno. Pri gospodarskem poslopju krenemo levo spet čez most in po kolovozu dosežemo peščeno uravnavo, kjer je križišče. Stopimo na desni kolovoz, ki nas vodi v gozd. V tem delu prvič zasledimo rdeče krogce, ki nas bodo potem spremljali dobršen del poti. Široka pot (vmes je tudi ozek obhod) nas prečno vodi desno v sotesko, kjer pod nami že zašumijo prve brzice in padajo prvi slapiči. Za ovinkom zapustimo kolovoz (tudi puščica nas usmeri desno), stopimo čez brv ter nadaljujemo po desni strani struge. Prijetna stezica nas skozi smrekov gozd v rahlem vzponu vodi po »preprogi«, mehko postlani z iglicami. Na levi nas spremlja potok. Za razrito grapo na križpotju zavijemo levo na ozko stezico, ki nas pripelje pod slapove. Pobočje je tu precej strmo, zato previdno.
Voda potoka, ki sploh nima imena, premaga slapotvorno stopnjo v več zaporednih slapovih. Najprej drsi v enopramenskem slapu okoli 9 m globoko. Za kratkim tolmunom se prevesi v največjo stopnjo, ki je visoka 23 m. Sledita še dve krajši stopnji, 6 in 5 m ter 22,5 m dolgo slapišče. Uravnavi sledi še ena stopnja. Vse slapišče (60 m) je v zgornje triasnih dolomitih. Slaba stezica vodi vse do struge in na drugo stran. Tu je cilj prve etape. Čas: dobre pol ure, višina vzpona: slabih 200 m. Do križišča se vrnemo po isti poti in nadaljujemo levo strmo v breg. V ključih pod skoki na desni se vzpnemo do uravnave od koder pada slap. Na križpotju zavijemo levo v strugo in čeznjo ter se po spolzki zemlji vzpnemo do prečne poti. Še pred robom na levi zavijemo desno na gozdnat hrbet. Strmo in naporno stopnjo premagamo v ključih, na prvi uravnavi pa nas preseneti Riharjeva hojka. Zanimivo mogočno drevo kar izstopa iz okolice. Čas: dobra ura, višina vzpona: 400 m. Naprej sledimo Knafeljčevim markacijam (ne več rdečim krogcem, ki vodijo drugam!), ki nas v lahnem vzponu pripeljejo do gozdne ceste, s katere nekoliko naprej zavijemo levo na preval Kal. Ko pridemo iz gozda, se nam odpre prostran in neobičajen razgled na okolico. Predlagam počitek na klopci pred bivakom. Čas: pol ure, višina vzpona: slabih 200 m. Za razliko od dosedanje poti, ki je bila nezahtevna (a vseeno naporna!), pa bo zadnji del najbolj »našpičen«. Že s prevala nas preseneti silno Rogačevo skalovje, ki ga v vzponu obidemo z leve, zadnji del poti pa poteka po mestoma izredno izpostavljenem grebenu in razu, kjer nam pomaga nekaj klinov. Čas: 45 minut, višina slabih 300 m, zelo zahtevna (označena) pot. Za ogled slapov je dovolj športna, za nadaljevanje pa je primernejša planinska obutev. Še zemljevidi: Luče 1:25.000 (topografski), Kamniške in Savinjske Alpe (planinski) in Savinjska dolina (izletniški), oba 1:50.000.
Vladimir Habjan