Februar 2001: Do Poljanske babe vodi markirana stezica iz vasi po kateri bo potekala tudi naša pot.
REKREACIJA
Poljanska baba
Številne in domiselne ljudske razlage so mnogo bolj zanimive od nastanka samih skalnih samotarjev. Bolj ko oblika izstopa, večja možnost je, da je dobila ime in se je ob njej spletla pripovedka.
Ljudje so drugačnost izstopajočih skalnih likov opazili in jih povezali z bajeslovnimi bitji (Hudičev zob), uporabili za krajevno oznako, obeležje meje ali pa za opozorilo: te skale niso nič drugega kot kaznovani ljudje, ki so prekršili pravila: bodisi so preklinjali sonce (Ajdovska žena v Pilštajnu) in to celo na svatbi (Ribniški, Škofjeloški, Moravški svatje) ali delali na praznik (tkalca v Tkalci jami). Tako ljudske pripovedke, kako pa so ti liki v resnici nastali? V bistvu so to le odpornejši ostanki preperevanja. Trdnejše kamnine dalj časa kljubujejo delovanju zmrzali, padavinam in celo delovanju vetra, medtem ko manj odporno kamnino v okolici postopoma odnaša. Tako nastanejo ostri grebeni, roglji, skalni stolpi, nenavadne oblike.
Poljanska baba je ime zanimivega skalnega samotarja v pobočju vzhodnega roba gozdnate planote Mežaklje nad naseljem Kočna. To je vasica v dolinici med Jesenicami in Gorjem. Kakih 8 m visoka samotna skala zelo izstopa iz svojega okolja. Če jo pogledamo od blizu, lahko z malo domišljije slutimo žensko postavo, podobo, ki je botrovala pripovedki o okamneli kruti grajski gospodični. In kaj pravi zgodba? »Bili so na lovu nekega dne v jeseni, pravila mi je stara mati, na sv. Mihaela dan, in kmetje so morali zver priganjati s psi, ki jim jih je gospoda z grada dala. Postavljeni so bili lovci po gozdu in zavarovani dobro, da se jim ni bilo bati divje zveri. Kmetiči pa so gonili. Tudi bogatinova hči je bila na lovu, tam gori je stala, kakor stoji še dandanes. Na skali stoje je videla, kako je divja zver blizu nje že ranjenega starega moža gonjača zgrabila in okrog pobila. Lahko, da bi ga rešila smrti, ali boj, v katerem je starec moral nesrečno smrt storiti, se ji je tako dopadel, da ni hotela pomagati in tudi sluga, ki je poleg mlade ženske stal z orožjem, ni smel iti na pomoč. Hipoma pa je stala žena okamenela tam gori na skali, kakor je imela srce za človeštvo okamenelo«. (Zvon, 1879, 309).
Do Poljanske babe vodi markirana stezica iz vasi po kateri bo potekala tudi naša pot. Kratek izlet bomo podaljšali do roba Mežaklje pri Planskem vrhu, kjer je lepo razgledišče na Savsko dolino in kjer bomo na jeseniški strani našli izreden naravni most. Markirana pot s planine v dolino, ni veliko hojena, zato se je bomo ognili. Vzpon in sestop bo tako potekal po poti, ki je sicer dobro shojena, vendar v zemljevidih ni označena kot markirana. Vrnili se bomo po isti poti, spotoma pa si bomo ogledali še prijetno planino Obranico. Izhodišče je naselje Kočna, kamor pridemo z Jesenic ali z Bleda. Začetek poti je zelo neroden, hiše so namreč obdane z ograjami, tako da nam nekaj lomastenja po gmajni ne uide. Označeno pot nad naseljem dosežemo ali od zadnje domačije na jeseniški strani in čez gmajno levo ali od gostilne po asfaltni cesti do konca in potem po gmajni desno. Ob markacijah se vzpenjamo skozi strm gozd in mestoma čez travnike, višje prečimo v levo nad naseljem. Dobro vidna tabla nas usmeri desno, kjer je v bližini skalni samotar. Na njem so markacije in nekaj klinov, vendar plezanje na vrh ni tako enostavno kot je morda videti.
Od odcepa nadaljujemo po strmem pobočju v ključih do travnatega hrbta v bližini skalnatega razglednika. Po travnato–gozdnem hrbtu se še vedno strmo vzpenjamo do položnejšega gozda, markacije pa nas pripeljejo do kolovoza. Tu se desno skozi kratek del gošče prebijemo do bližnje ceste. Po njej nadaljujemo dober kilometer do ostrega ovinka, za katerim najdemo na desni odcep stezice z zbledelimi markacijami. Zaraščena stezica nas višje pripelje na široko in mestoma prav tako zaraščeno pot, ki vodi po robu Mežaklje. Hodimo rahlo navzgor skozi gozd ali čez bolj travnat del. Po pol ure hoje pot s hrbta zavije na desno stran in nas pripelje na manjše razgledišče pod Planskim vrhom. Odpre se nam pogled na Jesenice. Po stezici po robu gremo še nekoliko naprej do bližnjega naravnega mostu. Do ceste sestopimo po isti poti, po njej pa do odcepa levo za planino. Ta je živa, razgledna, na njenem spodnjem delu pa stoji velika lipa in spomenik. Pot, po kateri smo se vzpeli, dosežemo s ceste ali s planine, če najdemo prečno pot na njeni severni strani. Še nekaj podatkov: višinska razlika: 600 m, pot je označena in nezahtevna, skupaj hoje: 3 ure, najprimernejši čas: kopna sezona, turistični zemljevidi: Bled z okolico, Gorje, oba 1:25.000, Bled 1: 30.000. Za konec še tole: ozrimo se še na sosednji hrib, morda bomo videli še drugi manjši samotar imenovan Poljanski dedec (visok 3,5 m)!
Vladimir Habjan