Marec 2001: Obisk doline je zanimiv v vseh letnih časih. Spomladi lahko opazujemo prebujanje gorske narave ...
REKREACIJA
Triglavska jezera
Je morda med vami kdo, ki ne pozna bisera Triglavskega pogorja in Triglavskega narodnega parka? Verjetno ne. Plitka idilična jezerca sredi kamnite pokrajine so namreč takšna, da obiskovalcev ne morejo pustiti ravnodušnih.
Kraška narava slovenskih gora ni naklonjena nastanku jezer, zato jih ne premoremo prav veliko, so pa tista redka toliko bolj opažena in priljubljena. To še posebej velja za Triglavska jezera, ki so jih naravoslovci obiskovali že v 18. stoletju. Številne so razprave o številu jezerc in mlak v dolini Triglavskih jezer. Jezer je sicer več, vendar ker se nekatera večkrat presušijo, jih zato ne štejemo kot jezera. Različni avtorji uporabljajo različna merila za mejo med mlako in jezerom. Največkrat se omenja število sedem, pripravno število iz ljudskega izročila. Najvišje je Jezero pod Vršacem, katerega vode odtekajo v dolino Soče in v Jadransko morje. Vsa ostala jezera so hidrološko med seboj povezana. Vode se stekajo v Savo Bohinjko in seveda naprej proti Črnemu morju. Najvišje od "črnomorskih" jezer je Rjavo jezero, sledi mu Zeleno, pod Zelnarico je največje Veliko jezero ali Jezero v Ledvici, pri planinskem domu Dvojno jezero in nad Komarčo Črno jezero. Za "mlaki" štejemo Mlako v Laštah in Jezerce pod Vršaki.
Kako so lahko nastala jezerca na kraških tleh? Jezera so na slabše propustnih jurskih apnencih, odločilen za tesnenje talnih razpok pa je kamniti drobir. Tega je tu na pretek, saj je prav jezerska dolina rezultat velikega nariva. Če se ozremo proti jugu, so na naši levi prepadne stene, ki potonejo pod obsežna melišča, medtem ko se na drugi strani škrapljasti apnenčasti podi dvignejo proti grebenu Lepega Špičja. Strme stene Zelnaric, Kopice in Tičaric niso nič drugega kot čelo nariva, imenovanega Slatenska plošča. Sestavljajo ga starejši karnijski apnenci, ki so se z vzhoda narinili na mlajše jurske apnence.
Voda v na videz pusti visokogorski pokrajini daje dolini poseben čar, hkrati omogoča tudi življenjske prostore, vezane na stalno vodo. Kljub temu so najlepša botanična območja doline drugje – na obsežnih meliščih, kjer zasledujemo postopno naseljevanje rastlin od sipkega grušča do ustaljenih tal, kjer se že bohoti ruševje. Poleg jezer, ostanki fosilov in bujne flore je za ogled zanimivo tudi živalstvo. Posebno alpski svizci postajajo zadnja leta vse manj plašni, tako da si jih lahko ogledamo v razdalji tudi le na 10 metrov. Dolina Triglavskih jezer je veljala že v obdobju prvega razcveta planinstva na Slovenskem za enega najlepših predelov Julijcev. K temu je pripomogla tudi ena najstarejših planinskih postojank ob Dvojnem jezeru. Zato ne preseneča, da je bila dolina zavarovana že leta 1924 kot alpski varstveni park. Glede na namen zavarovanja štejemo to letnico za ustanovitev prvega slovenskega narodnega parka. Kaj hitro se ga je prijelo ime Triglavski narodni park, čeprav je sam vrh Triglava zajelo zavarovano območje parka šele po razširitvi leta 1981.
Obisk doline je zanimiv v vseh letnih časih. Spomladi lahko opazujemo prebujanje gorske narave, poleti je ob jezerih prijetno toplo, tako da se lahko celo okopamo, jeseni pa posušeni macesni odenejo dolino v zlato-rumeno barvo. Tudi pozimi je lepo, vendar je gibanje brez smuči precej težavno. Na južnem robu doline stoji "simpatična" planinska Koča pri Triglavskih jezerih (1683 m), na severnem robu pa prijazna Zasavska koča na Prehodavcih (2071 m). Od ene do druge bomo hodili dobri dve uri. Izhodišči do obeh koč sta dve: bohinjska stran (do Koče pri Triglavskih jezerih čez Komno 5 ur hoje, čez Komarčo 3 ure (zahtevno), s planine Blato, 3.30 ure) in Trenta (do Zasavske koče na Prehodavcih skozi Zadnjico 3 ure, čez planino Trebiščino 4.30 ure). Za ogled doline bo en dan premalo. Prvi dan se ponavadi vzpnemo do ene od koč in po dolini med kočama. Naslednji dan se vrnemo nazaj po eni od obhodnih poti. Prva je po grebenu Tičaric, Kopice in Zelnaric, druga možnost pa je čez Veliko Špičje. Obe poti sta mestoma zahtevni, hoje pa je 5 ur. Razgledi, ki se nam bodo v jasnem dnevu ponujali bodo povzročili, da bomo kaj hitro pozabili na prestane napore. Zemljevid: Triglav, 1:25.000 (PZS).
Vladimir Habjan