Junij 2001: Zdaj te čaka najlepši del poti. Plezaš po nazobčanem grebenu, kjer se pogled ustavi šele globoko spodaj.
REKREACIJA
Veriga Pelcev
Ta mesec mineva natančno pet let, odkar redno pišem za rubriko Rekreacija v Našem Stiku. V tem času smo skupaj prehodili številne poti, obiskali velik del slovenske pokrajine, se povzpeli na mnoge vrhove, spomnili na vrsto zanimivosti. Naj mi bo zato "ob jubileju" dovoljen nekoliko drugačen "pristop".
Tokrat te bom popeljal v meni posebno drage kraje. Z mano boš odšel v svet, kjer imajo gore svojo dušo, kjer ni markacij, kjer boš redko koga srečal. Pot te vodi v Zadnjo Trento, idilično dolinico pod Vršičem, kjer je izvir Soče in prijazna planinska koča. Pogled ti objame vrsto vrhov, katerih imena morda razbereš šele s pomočjo zemljevida. V daljavi stoji ponosni prvak Bavški Grintavec. Ime ima takšno zato, ker je "grintav" – to pomeni, da je skala krušljiva. Pot te vodi ob suhi strugi, še pravi čas pa zaviješ desno v gozd. Nadaljevanje ob strugi te sicer pripelje do slapov pod planino Zapotok. Slednja je tvoj cilj. Stoji na travnati ravnici nad izvirom Suhega potoka. Poskusi piti v bližnjem izviru, pa boš videl razliko z mestno vodo! Zdaj si v osrčju velikanov, vzhodno je široko pleče Srebrnjaka s svojo verigo vrhov, na drugi strani pa se podobe gora, kamor si namenjen, še skrivajo. Obnovljena pastirska bajta ti omogoča dokaj ugodno spanje, noč pa ima tu svoj čar. Potem se odpraviš dalje. Do poljan, imenovanih Za Razorcem, imaš več možnosti. Lahko greš po strmi grapi pred planino ali po gozdnem hrbtu desno nad to grapo, še najlažje pa je po travnati gredini višje nad planino. Nekdaj so do tja vodile pastirske poti, danes pa so le še sledi ali pa še to ne. Na teh poteh sem nekoč v travnati izbici našel srnjega mladiča, tako nebogljenega, da še pobegniti ni mogel. Kdove kako pa je končal gams, ki sem ga ob drugi priložnosti našel v strmi grapi. Narava skriva svoje skrivnosti, včasih jih odkrije, ti pa moraš biti pripravljen in jih takrat ujeti. Gozd se umika, podrast je vse gostejša, razgledi se širijo. Si na območju gadov. Ne poznam kraja, kjer bi jih bilo več. Vendar ni potrebe za paniko, le pozoren moraš biti in se jim umikati. Nekje sredi travnatih poljan prečiš markirano vezno pot Špička – Kanski preval.
Nad potjo vstopiš v strmejši svet, kjer si prehode izbiraš. Ko se strmina uravna, stojiš pred visokogorsko kotanjo imenovano Velika planina. Tu so nekoč kopali železovo rudo, pod Italijo pa naj bi tu stala celo koča. Kraški svet te usmeri v desno pod pobočja Grive. Iz okolice izstopata ostra Skutnik in Špičica na levi. Strma gruščnata grapa te pripelje na ostro škrbino med Nizkim vrhom in pobočjem Zadnjega Pelca. Po strmih travah se vzpneš na prvega v verigi. Če ti megle to dovolijo, se s pogledom sprehodiš po okoliški divjini. Trave določajo barve tukajšnjih gora, jeseni so rjave, drugače zelene, pozimi seveda bele. Ostra škrbina in gladka skalna zapora te ločita od sosednjega, višjega vrha. Če nisi ravno "izborni" plezalec, se vrneš nekoliko nižje, kjer boš odkril prehod, ki vodi na sosednji vrh. Na desni se odkrije še ena idilična kotanja, Srednjica. Čaka te pravi trentski spust po strmih travah do sedelca, iz katerega se brez težav vzpneš na drugi, Srednji Pelc. Lahkoten in razgleden greben te vodi do tretjega, Velikega Pelca, do katerega priplezaš čez kratek skalnat prag.
Zdaj te čaka najlepši del poti. Plezaš po nazobčanem grebenu, kjer se pogled ustavi šele globoko spodaj. Ta del pa je kratek, traja le dolžino dveh raztežajev. Kmalu stopiš na prostrane trave, kjer se greben razširi. Tu sem nekoč "podil" pred sabo kozorogovo družino, ki se mi je z grebena umaknila pri gladkem pragu šele za zadnjim vrhom. Spet se trave umaknejo razčlenjenemu in ostremu grebenu, ki ga prekinjajo ostre zareze. Če boš pozoren, boš videl tam veliko zagozdeno skalo, ki tvori veliko okno. Vrh zadnjega, trapezu podobnega, Pelca nad Klonicami, je prostran in drugačen kakršna je pot do njega. Zdaj je čas, da se razgledaš, prej si vendar gledal le predse! Na severu kipi v nebo prvak Jalovec, za njim levo je visoki Mangart, globoko pod tabo Zadnja Trenta in Bala, na zahodu mogočna Loška stena, v daljavi Zahodni Julijci. Prvič sem stal tu gori v snežnem metežu, in to meseca julija! Poglobiš se v okolico in vase ter uživaš. Ko se spet odpraviš, te čaka strm in oster greben, izredna globina na obe strani in nekaj zahtevnih plezalskih mest, ki te pripeljejo do zadnje, Škrbine Za Gradom. Od tu sestopiš do male kočice pod Špičkom, od koder te do izhodišča pripelje markirana pot. Plezanja imaš za danes dovolj. Utrujen, a izpolnjen, odložiš nahrbtnik. Vtisi šele pridejo za tabo. So neizbežni in ostanejo. Seveda skleneš, da boš spet prišel.
Vladimir Habjan