April 2003: Najlažji pristop v snegu je tisti, ki v kopnem velja za enega najmanj prijetnih v Julijcih. To je dolgi, gladki in spolzki Kačji graben ...
PLANINARJENJE
Špik in Mavrinc
Z aprilom končujemo naše popotovanje po zimskih vrhovih, ki smo ga začeli že lansko zimo. Maja je namreč že topli pomladni čas, ko se bomo – namesto na sneg – odpravili raje kam v sončne kraje, zimske vzpone pa bomo spet nadaljevali konec leta.
Sušnemu marcu, ki se je tudi letos izkazal kot idealni mesec za zimske vzpone, sledita pomladna april in maj. Aprila so značilni vdori polarnega mrzlega zraka in nestanovitno vreme s padavinami, tudi s plohami in nevihtami. V visokih gorah še vedno sneži, nižje pa se menjavata dež in sneg. Običajno je snežna odeja na 2500 m najdebelejša sredi aprila. Maja sneži le še v visokogorju, nižje redko. Snežna odeja se pospešeno tali in izgineva, po grapah pa se začno čez dan prožiti plazovi južnega nesprijetega snega. Vseeno pa je zjutraj (na severnih straneh visokih gora pa tudi kasneje) še lahko pomrznjeno, drugače pa je hoja zaradi gnilega snega naporna.
Zadnji metri pod vrhom. Foto: V. H. Zadnji zimski dvatisočak, na katerega bomo stopili, je Špik (2472 m). Ta elegantni martuljški vrh velja za prestižni zimski cilj. Pot bo dolga in naporna, saj je višinska razlika, ki jo bomo morali premagati, zelo velika (1622 m). Naše izhodišče bo Velika Pišnica, do kamor pridemo iz Kranjske Gore. Najlažji pristop v snegu je tisti, ki v kopnem velja za enega najmanj prijetnih v Julijcih. To je dolgi, gladki in spolzki Kačji graben. Ko pa ga prekrije sneg, izgubi vse svoje slabe lastnosti in v trdem snegu postane za hojo prav prijeten. Po njem in ob njem se bomo vzpenjali vse do prostranih snežišč, po katerih se bomo vzpeli pod skalnati vršni del. Z vrha nas bo razveselil prostran razgled na martuljške ojstrice, gore nad Vršičem, zahodni krak karavanškega grebena in Visoke Ture v ozadju. Komur se ne bo dalo tako visoko, pa naj se poda na najbolj obiskani kucelj tega okoliša – Mavrinc. Čeprav skoraj tisoč metrov nižji, se prav tako ponaša z izrednim razgledom!
Izhodišče za Špik je parkirišče pod hotelom Erika pri vstopu v dolino Velike Pišnice. Krenemo po široki poti po dolini Velike Pišnice. Po 20 minutah nas markacije usmerijo levo v gozd. Kmalu stopimo na prostrana snežišča, ki nas pripeljejo do grape. To je iztek znamenitega Kačjega grabna. Takoj na začetku nas čaka zahtevnejši del, ki je običajno pomrznjen in leden. Nad tem delom vstopimo v prijetnejši in manj strmi del. Brez posebnih težav se vzpenjamo po desni strani grape skozi redek gozd spet do kratkega zahtevnejšega dela (če je veliko snega, ga niti ne opazimo). Višje nas pot usmeri v levo, kjer se nam odpre pogled proti vršnim pobočjem pod Špikom. Do tja lahko pridemo kar po grapi, ki ni pretirano zahtevna, lahko pa jo uberemo desno navzgor pod skoke Lipnice (odvisno, kje je gaz). Pod njimi v levo prečimo plazovita snežišča pod svežim podorom dokler se na desni ne odpre strmo pobočje, ki vodi proti vrhu (bližnjica skozi kratek, a strm žleb). Po njem se vzpnemo do kotanje med Špikom in Lipnico (2418 m). Zavijemo levo navzgor v strm žleb. Čez skalnat del priplezamo na greben, po njem pa dosežemo vrh na levi. Sestopimo po isti poti. Tura je zelo zahtevna. V Kačjem grabnu je zahtevno na dveh delih, pod vršnim delom je zahtevno strmo izpostavljeno pobočje, najzahtevnejši pa je skalnati vršni del vzpona. Vzpon poteka po zahodni strani, popoldne zna biti vroče. Računajmo na 8-10 ur hoje. V pomoč nam bodo vodniki: Tine Mihelič, Julijske Alpe, Tine Mihelič, Julijske Alpe, Severni pristopi, Andrej Stritar, 111 izletov po slovenskih gorah in zemljevidi: Kranjska Gora, 1:30.000, Kranjska Gora, 1:25.000, Julijske Alpe, vzhodni del, 1:50.000.
In za konec še Mavrinc. Kakih 200 m pod Kočo na Gozdu poiščemo ob cesti odcep markirane poti na Vršič (smerna tabla). Namesto po njej sledimo desnemu kolovozu in višje stezici, ki nas skozi nerazgleden gozd v okljukah pripelje na sedelce, od tam pa kratko desno na razgleden vrh. Časi: gor in dol manj dve uri.
Špik v sončnem "oknu". Foto: Maja Lokar. Dodano iz arhiva.
Vladimir Habjan