November 2004: Lepega jesenskega dne sem jo mahnil v nekoliko pozabljen del naše domovine . Koprivno.
Med Olševo in Peco
Lepega jesenskega dne sem jo mahnil v nekoliko pozabljen del naše domovine . Koprivno. Kje pa je to, boste vprašali? Ja, takole, za planince: med Olševo in Peco.
Pot me vodi po panoramski cesti pod Olševo in čez preval Sleme na drugo stran gore. Tu je Koprivna - potok, dolina in naselje. S ceste se razgledujem – levo je Olševa, nasproti so malo znani sredogorski gozdnati vrhovi z zanimivimi imeni: Maroldčev vrh, Kosov vrh, Kukužev vrh, Snežnik, Jelenov vrh, Potoški vrh, Čofatijev vrh, desno pa je kraljica Koroške: Peca. Cesta je asfaltirana le po dolini, višje pa je samo makadam. Vseeno se lahko z avtom visoko pride. Najprej se napotim proti izviru Meže. Prijazen domačin mi pove, kod naj grem. Pripeljem se vse do (G)Ovševe planine. Nikjer ni nikogar, saj je delovni dan. Planina je lepa, obsijana s soncem in celo nekoliko skrivnostna. Če hočem spoznati pokrajino, jo moram prehoditi. In tako grem naprej peš. Prečim skoraj vse prej naštete vrhove. Sledov divjadi je ogromno. Gozdna cesta vijuga gor in dol, okoli robov in čez grape in me pripelje v malo idilično naselje. Pri domačiji Jelen je cerkev Sv. Ane, pri domačiji Kumer pa planinski dom Kralja Matjaža. V prijetnem okolju se soočim z osamljenim psom, ki pa postane grozeč, zato grem kar lepo nazaj. Pot, ki sem jo prej hodil več kot uro, z avtom opravim v par minutah. Moj naslednji cilj je planina Luža. Spet zanimivo ime! Z avtom se zapeljem po gozdnih cestah do meje. Samo streljaj dalje, že na avstrijski strani, je velika poseka. Prav všeč mi je tu, na skrajnem robu slovenske deželice! Na koncu me čaka še »špica« tura, ki je hkrati tudi zaključek dneva – vzpon na Peco po novo markirani poti iz Koprivne. Po gozdnih cestah se zapeljem dokler gre. Na Prevalu je lesa, kjer piše: »Pozor! Hudi biki. Zapri leso.« Izvirno, še sreča da sem že nekoliko prepozen za hude bike! Oprema, ki jo vzamem s seboj je skromna: flis, svetilka, pijača, fotoaparat. Stezica vodi strmo navzgor sprva po gozdnih drčah, višje po posekah. Končno se iztrgam iz objema gozdov in prisopiham na vršno planoto. Levo je Bistriška špica, moj cilj je sosednji Končnikov vrh. Desno je Kordeževa glava, tretji vrh Pece. Na vrhu sem ob sončnem zahodu. Tega mi ni treba opisovati - slika pove vse.
Razgled s Pece - foto Vladimir Habjan
Še info: V Koprivno pridemo skozi Mežiško dolino ali iz Šoštanja čez preval Spodnje Sleme ali pa iz Zgornje Savinjske doline po panoramski cesti iz Solčave. Sprehajalnih izletov je veliko: po dolini Meže do Ovševe planine, po neoznačenih gozdnih stezicah (večinoma ob meji) na vse zgoraj naštete vrhove, planinski izlet pa vodi po severni strani na Olševo (označena pot, 1.30 ure) ali na Peco (prav tako označeno, dve uri). Vodnik: Karavanke (Planinska založba), zemljevid: Kamniško-Savinjske Alpe (1:50.000, čeprav so to Karavanke).
Na vrhu Pece. Foto: V. H. Dodano iz arhiva.
Vladimir Habjan